Stripovska upodobitev klasike ne le slovenske, ampak zagotovo kar evropske književnosti. Pomembno avtobiografsko delo Borisa Pahorja je prvič izšlo leta 1967, stripovska priredba mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka je izšla na Pahorjev 109. rojstni dan, ki ga letos preminuli pisec žal ni dočakal.
Nekropole, tiste izvirne, nisem prebral. Pa si upam trditi, da je najbrž ena tistih knjig, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Moji stari starši so bili partizani, moj že dolgo pokojni dedek je preživel koncentracijsko taborišče. Avtobiografsko delo, v katerem avtor pripoveduje o preživljanju zadnjih dveh let svetovne vojne v koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor je namreč leta 1943, po kapitulaciji Italije, odslužil vojaščino in se vrnil v domači Trst, kot zaveden in ponosen Slovenec poiskal stik z Osvobodilno fronto, a so ga 21. januarja 1941 odkrili in aretirali domobranci ter ga predali Gestapu. Mesec dni je preživel v zaporu Coroneo, nato pa do 15. aprila 1945 spoznaval bedo in še večjo bedo taborišč Natzweiler-Struthof (kjer se Nekropola začne z avtorjevim obiskom spominskega parka), Markirch, Dachau, Doro-Mittelbau, Harzungen in Bergen-Belsen. Leto in pol po osvoboditvi in okrevanju po jetiki se je vrnil v Trst.
Glede na to, da samega romana nisem bral, a se je Jurij Devetak držal izhodišč, bistva in vsebine, tudi vse zapisano je Pahorjevo, le posamezna zaporedja je včasih prilagodil zaradi toka stripovske pripovedi, gre za moje mnenje o tem risoromanu. Najbrž ga bomo čez čas lahko postavili ob bok Mausu, že zdaj zagotovo Črnemu plamenu in Berlinu. Podobe ne le dopolnijo pisano besedo, ampak bralcu omogočijo skoraj filmski vpogled.
Boris Pahor s svojimi enigmatičnimi očali, zgrbljen … na poti v Natzweiler-Struthof in potem v samem taborišču. Tukaj in zdaj, kot obiskovalec in bivši taboriščnik ter prek spominov tedaj, kot taboriščnik, bolničar, Slovenec. Veliko izpraševanj in dvomov, trpkosti in bridkosti. Odnosi med jetniki in odnosi (če jim lahko tako rečem) med jetniki in pazniki. Poskusi begov, (ne)uspešni in kaznovanje. Obešanje, streljanje. Tifus. Živo propadanje. Odnašanje mrtvih in celo še živih med mrtve.
Tedaj želja po preživetju, sedaj občutek krivde. On je preživel, mnogi niso. A zato je toliko bolj pomembno, da pove zgodbo. Med vrsticami se začuti tudi žalost ob odnosu, ki ga ima Slovenija do taboriščnikov, preživelih in tistih, ki so tam umrli. Predvsem tisti, ki so preživeli (torej tudi Pahor) so sumljivi. Morda so sodelovali z okupatorjem oz. vodstvom taborišča? Ob milijonih mrtvih kako jim je uspelo preživeti? Nekaterim po srečnem naključju. Pomembno je slišati njihovo zgodbo, ker so ne le doživeli, ampak preživeli. In vso pravico imajo, da pripovedujejo in da jih poslušamo.
Pahor je, sodeč po uporabljenih odlomkih iz romana, mojstrsko zapisoval in upodabljal vse, kar se je dogajalo v Trstu že od konca prve svetovne vojne oz. od požiga Narodnega doma v Trstu ter seveda potem v samih taboriščih. Predvidevam, da imamo tu opravka s posameznimi odlomki, usodami sotrpinov in večno prisotnim strahom, da je vsak dan lahko njihov zadnji. Težko branje in zdi se mi, da ga bo vsaka naslednja generacija razumela in dojemala težje.
Ilustracije so temačne, temne, črne kot noč … križi, črni oblaki, črne ptice in razmazani obrazi, uniforme, nosila, velike ploskve. Pahorjev pogled skozi očala se včasih oddaljuje, drugič približuje. Tu so »prazni« travniki in ostanki taboriščnih kolib, kjer so umirali tisoči, mogočna debla, žičnate ograje, visoki dimnik … In potem privrejo na dan spomini in v vsej črnini le težko najdemo kakšno iskrico upanja. Ali je težje odpustiti njim ali sebi?
Mojstrsko in zahtevno delo, sam lahko rečem, da je mladi, 25-letni avtor izziv opravil z odliko. Stopiti v čevlje Borisa Pahorja pač ni mačji kašelj. Upam, da bo tudi strip/risoroman dočakal prevode v tuje jezike ter na to pomembno literarno delo in seveda neizbrisen del zgodovine nagovarjal bralce po celem svetu.
Mladinska knjiga, 2022
maticpise.com 