Ogenj, ki že dolgo tli

Ogenj, ki že dolgo tli

Paula Hawkins je britanska avtorica, ki je zaslovela z napetim trilerjem Dekle na vlaku, napetim in nepredvidljivim branjem, ki ga je nasledila s podobno zapletenim Pod gladino, pred letom dni pa smo dobili še Ogenj, ki že dolgo tli.

Paula Hawkins je vrzel v že kar zasičenem svetu takšnih in drugačnih kriminalk našla s svojstvenim slogom, ki nekatere sicer odbija, saj moraš biti za branje res zbran, saj je veliko preskakovanja med posameznimi junaki, obujanja spominov in tudi pripovednega preskakovanja v času. Dejstvo je, da so knjige napisane tako, da jih težko odložiš, kar je vsaj zame vedno odlična lastnost, se pa po njeni tretji knjigi ne morem znebit občutka, da včasih že malo na silo komplicira in dela preobrate. Slednji so ravno tako njen zaščitni znak in tako ponavadi vse do zadnje strani ne boste mogli biti povsem prepričani. No, morda tudi takrat ne …

Teme, ki se jih loteva v svojih romanih – obujanje preteklosti, skriti zločini, družinsko nasilje in zlorabe, pa praviloma ženske v glavnih vlogah; je med prvimi v zadnjem obdobju začela obdelovati Gillian Flynn (Ostrina, Temina, Ni je več), mogoče še nekoliko bolj psihološko, praviloma pa vsaj en roman konča kot film ali TV-serija. In marsikateremu bralcu se šele tam zložijo vsi koščki.

Ogenj, ki že dolgo tli ima ne le eno, ampak kar štiri junakinje ter vrsto stranskih likov in seveda je prav vsak od njih pomemben. V središču je Laura Kilbride, težavna mladenka, zaznamovana s hudo nesrečo iz najstniških let, ki se precej neuspešno sooča s številnimi preprekami v življenju. Potem sta tu sestri Angela in Carla, pa čeprav je prva že mrtva, a bi lahko rekli, da njen duh še vedno straši naokrog. Druga žaluje, saj je po lastnem sinu Bobu in sicer odtujeni sestri izgubila še ljubega ji nečaka Daniela. Tu je potem še radovedna soseda Miriam, za katero se sprva zdi, da je zgolj to – torej radovedna soseda, a bi na nek način lahko rekli, da se je vse skupaj pravzaprav začelo z njo. Lik, mimo katerega ne moremo, je Theo Myerson, Carlin bivši mož in pisec velike knjižne uspešnice Tista, ki je ušla, ki jo prek posameznih odlomkov ravno tako »beremo«. Ah, tu je seveda še Angelina soseda Irene – tudi na njo bodite med branjem pozorni.

Pa zločin? Miriam na njegovi barki v mlaki krvi najde umorjenega Daniela Myersona. V zgodnjih jutranjih urah je z njegove barke videla oditi Lauro Kilbride, v ne najboljšem stanju in ker ima mladenka zgodovino takšnih in drugačnih napadov, je seveda takoj prepoznana kot osumljenka številka ena. Laura prizna, da je bila pri Danielu, da sta imela spolni odnos in da sta se zjutraj hudo sporekla, vendar ga ni ubila. A kdo bi verjel zmedenemu dekletu? Policija je bolj ali manj v slepi ulici.

In čeprav je rdeča nit razreševanje Danielovega umora, se bistvo skriva v stranskih zgodbah. Kako sta Carla in Theo Myerson v ne povsem pojasnjenih okoliščinah izgubila triletnega sina Boba, ki ga je pazila njena sestra Carla in na katerega je bil njen sin Daniel ves čas zelo ljubosumen. Prek odlomkov romana Tista, ki je ušla spremljamo zgodbo dveh deklet, ki sicer prostovoljno odideta z neznanim moškem in končata v zapuščeni leseni hiši sredi gozda – ena uide, druga … Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo z njo. Katera je tista, ki je ušla, komu je zaupala svojo zgodbo in kdo je po njeni zaslugi zaslovel in obogatel? Tu je potem še napet odnos, lahko rečemo sprva kar trikotnik med sestrama Carlo in Angelo ter Theom, ki je en čas štirikotnik, v katerega je vključen Daniel, ki pa se ves čas spreminja – Carla in Angela, Carla in Theo, Angela in Theo, Carla in Daniel, Angela in Daniel in seveda tudi Theo in Daniel. Resnično veliko. In ne gre pozabiti na Miriam in Irene! Bralcu se bo prej ali slej zazdelo, da je Laura Kilbride zgolj kolateralna škoda v teh zapletenih razmerjih.  

Delček zgodbe se sestavi, ko se razkrije vsebina stripa, ki ga je ustvarjal nadarjeni, a ravno tako težavni Daniel Myerson. In od te točke dalje smo na spustu po reki, ki je vse bolj divja in kjer ne smete za nobeno ceno izpustiti vesla ali opazovati okolice. Nevarnost z leve, presenečenje na desni, usoden vrtinec spredaj, ne tako daleč stran pa se na nebu zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo usodni za vse.

In če je Paula Hawkins svojo pisateljsko kariero začela kot Amy Silver s pisanjem in objavljanjem ne najbolj uspešnih romantičnih romanov, kjer vemo, da se človek hitro ujame v neke predvidljive zanke, je na neki točki preloma najbrž tudi sedaj. Vsi vemo, kako se je v lastne vzorce zapletel Dan Brown, kako zna sapa poiti Nesboju in kako predvidljivi znajo biti Galbraith, Fitzek in Coben, pa tudi Flynn se dogaja podobno. Berljivi, a predvidljivi. In ne govorim o tem, da je storilec znan, ampak sama struktura zapisanega in tok dogajanja. Hawkins je za založnika vsekakor »kokoš, ki nese zlata jajca«, na kup zlata svoje dodajo tudi morebitne oz. realizirane ekranizacije, a formulo bo treba malce dodelati oz. spremeniti. Izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev …

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: