Prijetno presenečen sem bil, ko sem med naključnim brskanjem po policah opazil nov prevod Paule Hawkins – Slepa pega. Še nekoliko bolj presenečen nad razmeroma skromnim obsegom romana, saj avtorica slovi po dodelanih romanih, kjer zgodbo skrbno tke in zapleta ter na koncu tudi razplete. Tokrat pa 120 strani …
Ne tako dolgo nazaj sem pisal o romanu Paule Hawkins Ogenj, ki že dolgo tli in med drugim zapisal, da bo morala avtorica počasi izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev. Dekle na vlaku, Pod gladino in Ogenj, ki že dolgo tli, imajo zanimivo formulo, ki je za bralca sicer lahko naporna in ne prinaša več ravno tistega pravega vznemirjenja. No, pri teh 120 straneh Slepe pege bi človek pričakoval, da bo dogajanje zgoščeno in da ti knjiga ne bo dala dihati. Pa ni ravno tako!
Najprej sta bila Jake in Ryan, prijatelja od malih nog. Bila je Edie, precej osamljena in drugačna. In po naključju so se njihove poti prekrižale in od tistega dne dalje so bili Jake, Ryan in Edie. Skozi dobro in slabo. Jake, nagrajeni scenarist, ki po nenadnem uspehu znova išče zmagovito formulo in Edie se poročita ter iz Londona preselita na Škotsko, v okolico Edinburgha, v hišo Jakeovega pokojnega očeta, na pečini, sredi ničesar, kjer je zakonsko življenje vse prej kot idilično. Tudi Ryanov prihod triperesni deteljici ne pomaga.
A vse to boste izvedeli skozi branje. Knjiga se začne z umorom oz. odkritjem trupla. Ryan je tisti, ki najde umorjenega Jakea, z razbito glavo, v mlakuži krvi pa leži steklen kipec, nagrada za najboljši scenarij, pravzaprav edina Jakeova nagrada. Edie in Jake sta se pred kratkim hudo sprla in Edie nemirne dni preživlja v Ryanovem stanovanju. Edie se sprva zdi, da je Ryan povsem nedolžen in je slučajno našel svojega najboljšega prijatelja. Ona ima alibi.
Prva, ki se zdi v zgodbi zelo sumljiva, je policistka Neeta Badami, saj je vse preveč vsiljiva in za katero se zdi, da nekaj skriva. In druga je Ediejina prijateljica Lara, vidno zaskrbljena in skrbeča, a se tudi zanjo zdi, da je nekaj, česar še ne vemo. Ker jasno je, da je v celi zgodbi nekaj skritega, nepovedanega. Kdo bo to razkril? Edie, policija ali kdo tretji?
Zgodba, ki se začne dogajati julija, se prevesi v november. Ryan je medtem prepoznan kot krivec Jakeovega umora, saj vse sledi vodijo k njemu. Edie, ki je vse bolj razrvana in težko verjame, kaj se je zgodilo med njimi, začne na Larino priporočilo poslušati audio zgodbe, projekt, ki ga je ona razvila. In če sprva ob pomirjujočih glasovih in lahkotnih zgodbah lahko zvečer končno zaspi, nenadoma sliši zgodbo Poseben kraj v peklu. Zgodbo, ki pravzaprav opisuje njihovo zgodbo, vključno z umorom enega od junakov. Ampak, v zgodbi je omenjena še četrta oseba, ki je očitno ključ do vsega.
Edie mora odpotovati v preteklost, si po zaslugi slišane zgodbe priklicati usoden dogodek, ki je najbolj zaznamoval navidez trdno prijateljsko vez med Jakeom in Ryanom, a več kot očitno zaznamoval vse tri. Njo, ker takrat ni govorila resnice ter Jakea in Ryana, ker sta nekomu nekaj storila. Komu? Edie gre po odgovore v zapor k Ryanu, ki pove veliko in še več – o Jakeovih dolgovih in težavah, njegovi skrivnostni ljubimki in seveda ni pozabil niti imena tiste, ki sta jo fanta v srednji šoli zaznamovala. Edie mora čimprej izvedeti, kje je Louise Grant, debelušna modrooka blondinka, preden bo prepozno.
Zgodba je precej bolj enostavna in se razplete hitreje ter bolj enostavno kot smo tega pri Hawkinsovi vajeni. Lahko bi celo rekel, da beremo skrčeno verzijo obsežnejšega romana. Konec je (seveda) nenavaden in pusti precej stvari odprtih, tako da ni nemogoče, da nas čaka nadaljevanje. Zgodba, ki se odvija zelo hitro, a se mestoma celo vleče in šele proti koncu dobi tisti nepredvidljiv zagon napetega kriminalnega romana. Knjiga, ki jo boste hitro prebrali, a vas bo težko navdušila.
Didakta, 2022
maticpise.com 