Kemije nisem nikoli maral, a še vedno vem, da je H2SO4 kemijsko ime za žvepleno (ali sodobno žveplovo) kislino. Toliko bolj sem že v osnovnošolskih klopeh oboževal poezijo, da o uporništvu niti ne govorim. No, knjiga, pod katero ta podpisana Igor Saksida in Masayah, združuje vse troje – poezijo, uporništvo in kemijo.
Igorja Sakside najbrž ni treba preveč predstavljati – ne le, da je literarni zgodovinar in predavatelj, ampak izreden občutek za to, kako (klasično) literaturo približati mladim, kar je dokazal v dveh glasbeno-knjižnih projektih, ki ju je zasnoval s Trkajem – Kla kla klasiki in Repki. Masayah (s pravim imenom Mia Puhar Rodin) je v tem pogledu morda malo bolj neznano ime – mlada primorska glasbenica, ki je v zadnjem času angažirana predvsem v hip-hopu, v svojih besedilih pa se ostro in mladostno uporniško loteva številnih perečih tem – mladostniških težav, diskriminacije, sodobnih zasvojenosti, neenakosti in nerazumevanja.
Rezultat njunega sodelovanja je imenitna zbirka slovenske uporniške poezije, obogatena s številnimi fotografijami, grafiti, risbami in glasbo. Osem pesmi, ki jih je Masayah ustvarila s številnimi somišljeniki, v urbanem in modernem zvokovju hip-hopa in trapa, si lahko pretočite s pomočjo QR kod, ki jih najdete pri zapisih besedil posameznih pesmi. Kemija torej, je. Oznaka žveplene kisline pa … namen uporništva vsaj v mojih očeh ni biti sladek, prijeten in všečen, ampak oster kot britev, opozarjajoč, glasen in tudi nesramen, lahko rečemo tudi razjedajoč.
Zbrane pesmi upora, kar 35 jih je v knjigi, kjer je izbor pripravil Igor Saksida, prehaja vse od nekih ljudskih pesmi, razsvetljenih in takrat seveda uporniškega Prešerna, Jenka in Gregorčiča in nato do modernih klasikov in modernistov Kosovela, Cankarja, Kajuha in Župančiča ter seveda sodobnikov v podobi Zajca, Šalamuna, Minattija in drugih. No, pa seveda ne gre pozabiti najsodobnejše upornice, torej Masayah. Strogi literarni kritiki in jezikoslovci se bodo nad prebranim najbrž mrščili, enako kot to velja za punk poezijo, o kateri sem ravno tako pisal, ampak … vsak čas nosi svojo pesem in glasbo upora, svoj uporniški in poetični izraz.
In to, da zunaj obstajajo mladi, ki jim je mar in ki si še upajo dvigniti glas, je pač odlično. In da ga znajo dvigniti na način, ki ga bodo slišali njihovi vrstniki oz. generacija, ki jo starejši vse težje razumemo in se jim je pogosto težko približati, spet toliko boljše. Kot so bile sprva to tihe suženjske pesmi, pa kasneje jazz in blues, seveda rock’n’roll, nato punk, metal in nenazadnje rap oz. hip-hop in potem tudi techno. Eno je stvar okusa (in ja, priznam, tudi meni trap ni pri srcu), drugo pa stvar zavedanja in razumevanja, priznavanja pomena in vrednosti v nekem času.
No, vsaka od »klasičnih« uporniških pesmi ima poleg kratkega strokovnega mnenja iz različnih monografij, biografij, zbornikov ipd. še mnenje različnih sodobnih filozofov, piscev, razmišljujočih in razsvetljenih ljudi, ki se zavedajo pomembnosti in pomena posameznega dela. Nekatere pesmi se bralca dotaknejo bolj in druge manj, v enih se prepozna, druge so tuje, kakšna bo morda celo nerazumljiva. A vse nosijo težo – časa, v katerem so nastajale in usod tistih, ki so jih pisali. Zatiranih, pretepenih, odpeljanih, zaprtih, zasmehovanih, zaznamovanih, drugačnih, … tudi po zaslugi te zbirke pa vsekakor večnih.
H2SO4 je kot antološka zbirka odličen dokument in izhodišče za mlade, ki bodo želeli raziskovati naprej. Odpiranje oči, da mnogi tukaj zajeti niso le neki propadli, zapiti in obubožani pesniki, s katerimi nas že generacije posiljujejo od osnovne šole dalje, ampak ljudje, ki so vstali in stali, pokončno in zavedajoč se, da se borijo za nek boljši in lepši jutri generacij, ki prihajajo. Torej vseh nas. Tako kot to sedaj počnejo Masayah in njeni soborci in soborke, naj je to literarnim čistunom prav ali ne.
Beletrina, 2022
maticpise.com 