Zamenite mi glavo

Zamenite mi glavo

Esad Babačić se je po lanski zbirki esejev Veš, mašina, svoj dolg vrnil h koreninam. Resnici na ljubo korenin ni nikoli skrival – vedno je bil proleter, vedno je bil punker, za vedno je bil in bo pesnik. In kakorkoli nenavadno zveni ta kombinacija punk in pesništva, je prav Babačić vsekakor eden tistih, ki je tudi tu že od nekdaj podiral meje.

Zamenite mi glavo je antologija slovenske punk poezije, ki jo je Esad izbral in uredil, obenem je to naslov dokumentarnega filma o skupini Otroci socializma, ki ga je režiral Brane Bitenc in seveda tudi naslov pesmi. »Zamenite mi glavo, zameni temi oči, da bom lahko pozitiven kot ste vi.« Nasmehnil sem ob teh verzih v teh koronačasih … ko sva se z Esadom dobila, se (preventivno) niti rokovala nisva in ves čas je nosil masko. Sedel je na mestu, kjer je pred desetletji sedel in stal ničkolikokrat. Na mestu, kjer je nekoč stal kultni FV, danes pa imajo na tistem področju svoje zavetje mormoni. Svetišče punk in alternative je postalo malikovališče. 

Avtor? Brane Bitenc. Izvajalci? Otroci socializma. Zveni nenavadno, ampak včasih se mi zdi, da bi bil Brane Bitenc tisti slovenski tragični lik, če bi umrl prej. Prehitel ga je Tomaž Hostnik na začetku osemdesetih in seveda potem še Primož Habič v začetku devetdesetih. Trpeč umetniški lik, poet in upornik, ki je publiki najrajši kazal hrbet in ki je bil prej recitator kot pesnik. Avtor nesmrtne Pejd ga pogledat, Brane, pa podobno odličnih izpovedi, pričevanj in obupanih krikov – Vse je v moji glavi, Možgani na asfaltu, 700 usnjenih torbic, Vojak, Lublana, Moj svet in še mnogih drugih. Tretjina knjige je namenjena prav njemu in tisti, ki Branetovih del ne poznate ali jih v punk hrupu niste slišali ali razumeli, boste imeli sedaj dovolj časa za temeljit razmislek.

Esad se tu seveda ni ustavil in beremo lahko izbrana dela Mihe Štamcarja, Janija Severja, Tožibab in drugih punk ustvarjalcev. Pankrti, ki slovijo kot pionirji punka pri nas, so na koncu. V družbi Laibach (ki jih mnogi nimajo za punk), Petra Mlakarja in seveda Niet. Ne manjka niti Vahid, pa glasnih 100 db, filozofski zapisi Braneta Zormana in jagodni izbor urednika antologije, Esada Babačića – od Časopisa in Proleterja do nesmrtne Lili Marlen za vsakega pravega delavca ter okruškov spomina z Mrtvimi igralci in Jugoslavijo.

Besedila boste brali enkrat, dvakrat, desetkrat, prepevali ob posnetkih in – sploh pa, če ste iz generacije, ki je punk poznih sedemdesetih in osemdesetih res doživela; čutili sleherni verz. Vse je tu – oceani bolečine, vesolje nerazumevanja vseh, spopadanje z eksistenco in nešteto vprašanj. Bili so drugi časi, ko je bila drugačnost še bolj drugačna kot danes in ko so bili umetniki, ki so razmišljali z lastno glavo še bolj preganjani in zasmehovani kot danes. »Mrtvi igralci na polju revolucije, žvečmo kruh prostitucije.« je zapisal Esad.

In tako kot Esad v uvodu razloži, kaj ga je gnalo, da je sploh lotil urejanja antologije in zakaj je pomembna za razumevanje punka pri nas, v zaključku Ali Žerdin odlično zapiše, kaj je tisto generacijo in nekaj posameznikov gnalo, da so vztrajali. Ne glede na vse – brutalnost in represijo policije, obvezno služenje vojaščine, zaslišanja različnih komisij, depresije, alkohol in mamila, le redki uspeh in premnogi pozabo. Morda kulten status, ampak od teh statusov je dandanes težko živeti, ko kultura umira. Morda bo pa ta zbirka besedila tista iskrica, ki bo podžgala mlado generacijo, da je čas za novo vstajo, nov upor, nove punk pesmi o svobodi in boljšem jutri.   

V osnovni šoli sem imel precej obupno učiteljico za slovenščino in čeprav je bil njen brat pesnik, nas je veliko raje »morila« s slovničnimi pravili kot s književnostjo. V srednji šoli se je zgodba spremenila in smo res veliko časa posvetili književnosti. Malo se sprašujem, kako bi profesorica odreagirala, če bi npr. Bitenca (ali katerega koli drugega punk poeta) postavil ob bok Prešernu? Pa niti ne ob bok, ampak da bi jih našteval v isti sapi. Bogokletno? Bila je odprte narave in ob kvalitetni debati bi se najbrž strinjala. Če smo pošteni, bi šla najbrž tudi Kosovelova poezija Prešernu pošteno v nos, sam pa sem med njegovimi kriki pogosto videl vzporednice s punk poeti.

Rating: 5 out of 5.

Hiša imen, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: