Plavalec

Plavalec

Renato Bratkovič je mnogim znan kot idejni oče in glavno gonilo festivala kriminalne in noir literature, Alibi. Plavalec sicer ni njegov prvenec, bodo pa ljudje najbrž sedaj postali še bolj pozorni nanj.

Vsakič, ko kakšen slovenski avtor izda kriminalko (ali triler), zastrižem z ušesi. Najbrž je to res moj najljubši žanr, prebral sem veliko različnih avtorjev in slogov. Seveda tudi v Sloveniji v zadnjih letih doživljamo razcvet, kar pa še ne pomeni, da je vse enako navdušujoče ali prepričljivo. Poleg tega je treba upoštevati, da že znotraj žanra prihaja do številnih odmikov in je presojanje kvalitete pogosto pogojeno tudi z osebnim okusom. Ste pripadniki modernega ameriškega sloga, klasičnega britanskega, raznolikega skandinavskega, natančnega nemškega, z vsem mogočim prežetega slovenskega? Dejstvo je, da si je zelo težko izmisliti nekaj novega, zato je toliko bolj pomembno, kako dober je zaplet in kako je zgodba povedana …

Renato Bratkovič je poskusil z nečim novim – za osrednji lik je postavil policijsko inšpektorico na invalidskem vozičku. Luna Mesec je vse od srednje šole na vozičku, saj se njen oče pod vplivom alkohola ni mogel izogniti avtomobilski nesreči. A Lune to pri raziskovanju in delu ne ovira tako zelo, seveda pa tu in tam potrebuje nekaj pomoči. Na njeni strani sta poleg nje še dva policista z obale – Wolf in Jožko, prvi blizu upokojitve in drugi ne ravno najmlajši, a z obilo energije in nekaj zdrave pobalinskosti. Pripovedni tok je ločen – izmenjaje tako spremljamo policijsko preiskavo in zločin.

Zločin? Luna po polomiji razkritja mreže preprodajalcev mamil v domačem Mariboru postane znana kot Balkonska bojevnica in mora na kratek prisilni dopust na slovensko obalo. A kaj ko že prvi dan med plavanjem trči v truplo. Truplo pripada Bojanu Kralju, a kaj se je zgodilo? Prežet z viagro, s sledovi nasilja in več kot očitno je, da ni šlo za samomor.

Na sceno stopi lastnica marketinške agencije Admiral, Viktorija Vrhovnik. Privlačna mladenka, ki bi jo lahko označili za »femme fatale« in ena tistih, ki je za uspeh (ali preživetje) sposobna storiti prav vse. Podjetniku sicer sumljivega slovesa z dobrimi političnimi vezami je dolžna precej denarja, poleg tega se izkaže, da je tudi zaslužek njene agencije v marsičem odvisen od njega. Denar bo seveda treba vrniti, z obrestmi. Po še enem porazu na oglaševalskem festivalu za šankom trči v Boruta Kralja, glasbenika, s katerim redno sodeluje pri agencijskih projektih in enega od mnogih občasnih ljubimcev. Le da to ni Borut, ampak njegov brat dvojček Bojan, mornar, ki se je ravno izkrcal in s katerim preživita divjo noč. Vse skupaj sproži buren (beri: ljubosumen) odziv pri njenem sodelavcu Niku, hipsterskem kreativcu in enem njenih občasnih ljubimcev. Seveda je prepričan, da je oboževana Viki odšla z Borutom in se mu niti sanja ne, da je to njegov brat dvojček.

Za Bojana Kralja ne ve takorekoč nihče, razen njegovega brata Boruta, mornarskega prijatelja in pivskega kolega Tulia in kakšnega bežnega opazovalca. Viktorija tako pride na genialno idejo, da bi z Borutom ugrabila Bojana, na njegovo ime sklenila zavarovalno polico, po kateri bi bila v primeru njegove smrti upravičena do zajetnega zneska denarja, s katerim bi lahko poplačala dolgove. Preprosto, kajne? In nekaj, na kar najbrž pomisli večina. Viktoriji seveda ni dovolj, da sta človeka ugrabila in ga bosta ubila, ampak se odloči z njim še malo pozabavati – v pijačo in hrano mu redno dodaja viagro in ga spolno zlorablja.

Tu so potem še bolj ali manj pomembni ali zanimivi stranski liki – Viktorjin oče Darjan, galerist, ki je skupaj s Petkom ustanovil stranko SSS (Stranka skrajne desnice), a se je potem iz vsega umaknil, ko je spoznal, da je Petku bolj do njegove mlade hčerke kot do politične kariere. Že omenjeni Petek, za katerega se ves čas zdi, da iz ozadja vleče niti. Maja z oglaševalske agencije Admiral, ki pogosto čisti nered (takšen in drugačen), ki ga za seboj pušča njena nadrejena, Viktorija. Preprodajalci drog, zavarovalni zastopniki, Lunin nadrejeni iz Maribora in še kdo. Kako pomembni so, boste hitro videli sami.

Vzporedni tok pripovedi nas pripelje do (nepričakovanega) zaključka, ki se sklene z dvema izpovedima glavnih osumljencev in epilogom. Sploh ob prvi pripovedi sem pomislil, da pravzaprav berem idejni osnutek tega romana, epilog pa pušča dovolj odprtega prostora, da bi lahko Luna Mesec dobila še kakšen roman. Po prebranem se utegnete še vedno spraševati tisto klasično iztočnico »whudanit«.

Plavalec me je v bistvu razočaral. Morda sem pričakoval preveč ali pa sem preprosto »razvajen« od branja tujih avtorjev tega žanra, čeprav seveda tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. Tudi pri uveljavljenih avtorjih ne. Kot rečeno v uvodnih vrsticah, gre pač za neko subjektivno dojemanje in razumevanje in za moj okus je lukenj preveč. Odnos med Luno in očetom ostaja nedorečen, a inšpektorico seveda preganja. Bralcu bo hitro postalo jasno, da se nekaj kuha med Luno in Wolfom, a slednji uživa življenje s svojo kar preveč prijazno in zaupljivo ženo Asto. In če je že sam zaplet čisto verjeten (težave z vračanjem oderuškega posojila), je nadaljevanje nekoliko manj, izvedba pa sploh – ugrabim človeka, sklenem zavarovalno polico in poberem ves denar v primeru njegove smrti, medtem ga spolno zlorabljam in čakam, da se nekaj zgodi. Nedodelano. Spolna nenasitnost glavne stranske junakinje je vsekakor pogosto omenjena, brez težav doživi po tri, štiri ali šest orgazmov (?), njena žrtev nima nobenih težav s kombinacijo žganja, piva in viagre. Opisom spolnih odnosov, ki jih sicer ne manjka, avtor nameni približno tri vrstice, bolj se posveti težav s kavnim avtomatom ali pa pripravi obrokov. Seveda to ni knjiga kova »50 odtenkov …«, a tudi v kakšnem noir filmu ali kriminalki vidimo kaj več od (malce karikiram) »odpela mu je hlače, se s hrbtom nasadila nanj in vrtela, dokler ji v kriku ni prišlo, še tretjič«. Opisi Viktorijinih spolnih odnosov bi lahko bili seksi, lahko bi bili erotični, zapeljivi, tako pa se zdi, da gre zgolj za fuk (oprostite izrazu) in mašilo. Takole na prvo oko bi si drznil reči, da Plavalec ni bil deležen nekega ustreznega uredniškega pregleda.   

Referenc na politično in drugo (preprodajalci mamil, neuspešna policija, zavarovalniške prevare, …) dogajanje v Sloveniji ne manjka. Glede na to, s čim se sicer avtor ukvarja, je tudi ta zakulisni vpogled v delo oglaševalskih agencij in festivalov odličen in marsikdo se utegne prepoznat. Tisti, ki ste bolj domači v svetu filmov, boste najbrž našli več kot eno referenco na kakšen film, saj so posamezni prizori kar preveč stereotipni in domači.    

Plavalec je zame osebno dokaz, kako težko je napisati berljivo in zanimivo kriminalko. Ideje in podobe, ki jih imaš kot avtor v glavi, je pogosto težko preliti na papir. Vem, verjemite. A sem od nekoga, ki je v žanr tako zelo vpet in za katerega si upam trditi, da pozna številne skrivnosti ustvarjanja, pričakoval mnogo več. Tole pa je precej začetniško in nedodelano delo, ki bi potrebovalo še veliko uredniškega in pisateljskega brušenja, da bi zadovoljil bralca, ki letno prebere več kot 5 knjig.

Rating: 3 out of 5.

Litera, 2022  

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: