Roman bratov Strugacki sodi med vrhunce ruske oz. sovjetske znanstvenofantastične in socialne književnosti. Zapleteno branje, polno nenavadnih imen in dogodkov ter hkrati tako zelo brezčasno in znano, pa čeprav je bilo napisano sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Težko je biti bog pripoveduje zgodbo o donu Rumati, odposlancu s planeta Zemlje nekje v bližnji prihodnosti, ki mora v tajnosti opazovati (in tudi nadzirati) življenje na oddaljenem planetu, kjer družba deluje po principih srednjega veka. Opazovati pomeni, da se ne sme vpletati in kakorkoli pomagati, saj bi na ta način spremenil tok zgodovine, česar pa si nekdo s statusom boga ne sme dovoliti. Don Rumata je tako pogosto v precepu, tudi na skrajnem robu obupa, ko gotova smrt grozi njegovim bližnjim (pa čeprav niso z njim povezani drugače kot v vlogi služabnikov), njegovim zaveznikom (ki so to po zaslugi zlata, ki jim ga daje) oziroma celo njemu samemu (pa čeprav je zaščiten in nedotakljiv).
Bralca utegne zmesti uvod, kjer pravzaprav ne ve najboljše, kakšna zgodba je to. Trije, zdi se najstniki – Anton, Paška in Anka v bližnjem gozdu uganjajo norčije v slogu Toma Sawyerja, naletijo na kaj nenavadnega, kar bi nas utegnilo spomniti na Gospodarja muh, a ne vemo, kdo in predvsem od kod so. Tudi najdba okostnjaka z mitraljezom na enem od križišč pri odgovarjanju na vprašanja ne pomaga.
In potem Antona spoznamo kot dona Rumato, tajnega agenta v nenavadnem mestu, ki je ves čas na robu zloma in upora. Nenavadni oblastniki, nadzorniki, vojaški plačanci in pokvarjeni menihi, močan trgovsko-obrtniški ceh, kup blagorodne gospode, ki se prepušča pijančevanju in nažiranju, mučitelji in rablji ter obubožano prebivalstvo, ki ne ve, s katerega konca in kako trdo jih bodo dobili čez hrbet. Preganjanje in kaznovanje (tudi z okrutno smrtjo) izobražencev, zdravilcev, kulturnikov in vseh tistih, ki vedo nekaj več. Spletke, vohunjenja, izdaje, prevrati in udari. Sovjetska Igra prestolov? Srednji vek ali prilagojena verzija Sovjetske zveze v času po drugi svetovni vojni? Vse preveč je nekih vzporednic, filozofskih razglabljanj in podobnosti. Pa ne le s Sovjetsko zvezo, ampak takorekoč s katerokoli drugo državo, v kateri je kadarkoli vladal kakšen totalitaren režim.
Elementi znanstvenofantastičnega so tukaj nekaj povsem drugačnega kot smo jih vajeni. Nadzor Zemljanov nad nekim drugim planetom. Nerazvit planet v našem osončju. Skrivnostna povezanost dona Rumate z Zemljo in njegove (super)moči. Med njimi recimo nenavadna tabletka, ki mu pomaga pri premagovanju »mačka« ali fizični bolečini po kakšnem bolj surovem pretepu. Sama ideja takšnega načina življenja in nadzora nekje v bližnji prihodnosti, čeprav ne vemo, kdaj se to dogaja. Vemo pa, da je vsa znanstvena fantastika 20. stoletja pravzaprav pogrnila na celi črti, če malo bolje pogledamo svet, v katerem živimo leta 2022.
Tisto, kar bo bralca vsekakor prepričalo, je sam glavni lik. Njegovo spopadanje z božanskim oz. (nad)človeškim. Seveda se zaveda svoje moči, se občasno pregreši in jo uporabi, čeprav predvsem za namen lastne zaščite in varnosti, a ves čas dvomi. Kaj sploh počne tam? Kakšno sporočilo naj prenese na Zemljo? Naj dovoli, da se življenje odvija, kot se, pa čeprav bi lahko naredil red. Ključen je pogovor med njim in doktorjem Budahom, ki ga skoraj ves čas išče in se ga trudi rešiti. Kako spremeniti svet oz. kakšen naj bi bil popoln svet, kakšna je vloga vladarja, gospodarja oz. boga? Na vsak Budahov predlog in argument ima Rumata odgovor, zelo realen in žal pesimističen. Enakopravnosti in splošnega dobrega za vse ni mogoče doseči. Ne glede na to, ali bog je ali in kaj stori. Človek je, kakršen je in vedno se bo našel nekdo, v katerem se bo prebudila sla po oblasti, po imeti še več.
Sporočilo romana Težko je biti bog je jasno. Težko ga je sicer razbrati in se prebiti skozi vse nazive, imena, povezave in pestro dogajanje, ki mu je na trenutke težko slediti. Brata Strugacki (Arkadij in Boris) sta opravila odlično delo in nekako se sprašujem, kako je lahko knjiga s takšno oblast kritizirajočo vsebino izšla v železni Sovjetski zvezi. Me ne preseneča, da sta navdihnila številne ustvarjalce, predvsem poljske in nemške, ki so ravno tako živeli v podobno represivnem okolju. Med branjem se sicer nisem mogel znebiti občutka, da berem zgodbo, iztrgano iz konteksta nečesa veliko bolj obsežnega in kompleksnega. Nečesa, kar se je dogajalo prej in kar se je zgodilo kasneje. Preveč vprašanj in premalo odgovorov.
Sanje, 2022
maticpise.com 