Nekaj zanimivih novosti za (naj)mlajše bralce sem tokrat dobil od založbe Didakta – tri bodo predstavljene tukaj, tri pa v ločenih člankih, saj so vseeno malce bolj obširne in je o njih moč pisati tudi nekoliko obširneje. Dve knjigi s starima znancema – Vilmo in Vilijem ter Bibo in Gustijem in za nameček še nova knjiga iz zakladnice slovenskih pripovedi.
Živali in rastline v slovenskih pregovorih
Dr. Saša Babič iz arhiva Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU je zbrala zanimiv nabor slovenskih pregovorov s živalmi in rastlinami v glavnih vlogah. Kot je lepo zapisano, imamo pregovore za ohranjevalce in nosilce kulture, v katerih se odraža naša družba, vplivajo na naš pogled na svet, niso pa vedno najbolj logični. Mnogim lahko nadenemo tudi oznako »ljudskih modrosti«, ki pa v teh močno drugačnih oz. spremenjenih časih ne pridejo več tako do izraza, podobno kot velja za stare vremenske vraže.
Zagotovo ste se sami že kdaj znašli v situaciji, ko bi vam kak pregovor prišel, najbrž pa še večkrat, ko ste se spraševali, kaj kakšen pregovor pravzaprav pomeni. Nekaj primerov, ob katerih sem bil, priznam, kar malo zmeden, čeprav neko logiko imajo. »Pes v cerkev, pes iz cerkve.«, »Pajek išče strup, čebela pa med.«, »Zadnja krava ne gre iz hleva rada.«, »Žaba ni za lešnike.« (ali je to mogoče enako kot krava in sedlo?), »Smreka ni hrast.« in še kakšnega bi lahko našel.
Seveda so tu nekateri dobro znani, npr. »Še pes hoče imeti pri jedi mir.«, »Kogar kača piči, ta se zvite vrvi boji.«, »Pusti leva, dokler spi.«, »Pes je gospodarju zvest, mačka pa hiši.«, »Ni vrtnice brez trnja.«, »Sosedova trava je vedno bolj zelena.« ali pa malce predelani: »V sili pes še muhe žre.« (sam imam v spominu tistega, ko v sili hudič je muhe?), »Lisica se dlake izlevi, zvijač se ne iznebi.« (ki je podobna tisti z volkom, dlako in čudjo), »Ko se vrabci med seboj kavsajo, se sokolu izide.« (ali kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima?) in tako naprej.
Tisto, kar pri knjigi pogrešam, je pravzaprav ravno razlaga pregovorov, izročilo oz. ljudska modrost, ki tiči v ozadju kakšnega pregovora. Tako imate zbranih skoraj 150 slovenskih pregovorov, ki vam bodo zagotovo kdaj prišli prav, z domiselnimi ilustracijami jih je obogatil Izar Lunaček. Kakšnega pa lahko uporabite in preverite, kako dobro vas sogovornik posluša.
Didakta, 2022
Kako sta Bibi in Gusti ozmerjala čas
Bibi in Gusti sta prikupna pujska, ki ju je v pravljični svet izpustila Ida Mlakar Črnič, upodobila pa Kristina Krhin. Bibi je tista pridna, marljiva pujska, ki nima obstanka in vedno najde še nekaj za naredit, je Gusti nagajivi pujsek, ki se rajši igra in kakšno ušpiči.
In ker je jesen, imata pujska precej dela. Pograbiti listje, pospraviti drvarnico, najti izgubljen cekar in skuhati malinovo marmelado (oziroma malmarado), preden nekdo (najbrž škorci) poje vse maline. No, Bibi bi počela vse to, ampak časa ni oziroma ga je premalo. Gusti z otroško zvedavostjo in radovednostjo tega pač ne razume. Ker časa ne vidi in ne razume. Ko ga enkrat zasliši, pa se domisli zanimive rešitve.
Nenavadna pravljica s številnimi podtoni, ki nas vse opozarjajo, da smo preveliki sužnji časa in opravil ter da ne znamo več uživati v prav ničemer. Tudi v opravilih, ki so na prvi pogled zoprna, a so lahko povsem prijetna. Avtorica ima obilo izkušenj pri delu z otroci, kar se vidi v jeziku, ki ga uporablja, saj jim bo znan in predvsem zabaven. Prigoda dveh pujskov, ki bo otroke marsikaj naučila in jih v prvi vrsti zabavala, nam odraslim pa (morda) odprla oči.
Didakta, 2022
Vilma in Vili: Skrivnostna pošast
Tudi čarovnica Vilma in njen zvesti mačkon Vili sta stara znanca otroškega pravljičnega sveta. Tokrat se običajni čarovniški duo spopada s kar dvema težavama – zaradi gostega gozda sta njuna hiša in vrt ves čas v temi, poleg tega se na vrtu pojavijo nenavadne stopinje, ki morda (s poudarkom na morda) pripadajo veliki, kosmati pošasti.
In ko se sprehod sploh za Vilmo ne konča najboljše, se odločita gozd pogledati od zgoraj. Od tam bosta zagotovo z lahko opazila pošast. Tokrat se polet slabo konča za črnega mačkona Vilija, ki pade z metle med veje, na nekaj mehkega! In kosmatega. Na veliko, kosmato pošast. A pošasti so zelo prijazne in nežne, za nameček imajo zelo drobna stopala, kar pomeni, da stopinje na njunem vrtu ne morejo biti njihove. Čigave torej so?
Pravljično-čaroben preobrat, hipna selitev hiše in vrta na drugo lokacijo ter iskanje buče za bučne juho dajo vse odgovore. Vsaj mačkonu Viliju in zagotovo tudi mladim bralcem. To pa pomeni, da je prav v vsakem od njih tudi malo čarobnega.
Valerie Thomas in Korkyja Paula bi težko primerjal z Julio Donaldson in Axlom Schefflerjem, ki sta v tem pravljično pripovednem stilu bržkone nedosegljiva. A to seveda ne pomeni, da tudi Vilma in Vili nista zabavna kombinacija, ki bo otroke z igrivostjo in ščepcem nepredvidljivosti vsekakor zabavala in navduševala.
Didakta, 2022
maticpise.com 