Goran Vojnović je napisal pravljico. Zares posebno pravljico, ki jo bodo z zanimanje brali otroci in jo zagotovo razumeli povsem drugače kot starši. Poleg mojstrsko zapisane besede je pravljica dopolnjena še z zanimivimi ilustracijami Polone Lovšin.
Glavni junakinji sta sinica in taščica, dve prepirljivi mamici, ki gnezdita na sosednjih drevesih s podmladkom. Ena glasna in vreščeča, druga bolj mirna, vsaka s samosvojim starševskim pristopom. Tu je potem še prevarantska smrdokavra na ptičji tržnici in modri stari in slepi kosec, ki napove bližajočo se katastrofo. Črni krokar je tisti, ki prinese nesrečo, veter in opustošenje. In ptice morajo na pot, poiskati nov dom … tam za visoko gor se skriva čudovita zelena dežela, oaza miru. Sinica in taščica morata najti skupen jezik in na poti sodelovati. Obe seveda hočeta najti varen dom za svoji mali ptički, ki še ne znata leteti in sta takorekoč nemočni. Na poti, ki je pričakovana vse bolj zahtevna in polna (tudi nepričakovanih) ovir, se jim pridruži tudi kosec, pa smrdokavra in naposled še vodomec. Tega je krokarjevo divjanje zaneslo na ta konec sveta, zato tudi ne govori tukajšnjega jezika, a najdejo skupen jezik, ker so skupaj močnejši. Čisto na koncu jih čaka še izziv pomagati onemoglemu kraljičku, ki je ravno tako ostal brez doma. Dober konec, srečen konec? Vsekakor konec ni dokončen.
Tisti, ki poznate Goranovo pisanje, seveda veste, da je kritičen in zelo dosleden zapisovalec časa ter stanja duha. Otroci bodo v zapisanem prepoznali čudovito pravljico, kjer se morajo živali naučiti sodelovati, da se bodo uspešno prebile skozi različne preizkušnje, do srečnega konca. Zelenega gozda. Odrasli boste v zapisanem prepoznali današnji svet – prepiranje odraslih glede nepomembnega, goljufanje, upoštevanje modrosti starejših (pa čeprav slepih) in nato nepričakovan prihod črnih ptičev, ki prinesejo opustošenje. Seveda, lahko bi vlekli vzporednice tudi s časom druge svetovne vojne, ko so črni ptiči (nemška letala) prinesla grozote in smrt.
In kako je potem junak prisiljen v to, da vzame tisto borno imetje, ki mu je ostalo (simbolično je tukaj gnezdo ene od ptic in tisto, kar je pač v njem) in odide iskat boljši jutri – miren svet, zavetje, prostor, kjer si bo ustvaril nov dom. Modri kosec na neki točki lepo reče, da sinica na drugi strani vidi zelen gozd zato, ker ga želi videti tam oz. si želi, da bi bil tam. Nihče pravzaprav ne ve, v kaj se podaja in ali bo prišel do boljšega in lepšega jutri. Mnogi so, ki vsak dan odhajajo, prihajajo in iščejo.
Na tej poti seveda ni sam, sreča mnoge druge. Tudi takšne, ki jih sicer ne mara, a se zave, da bo moral sodelovati tudi z njimi, če želi preživeti. Ali pa da bodo preživeli vsaj otroci. Sreča tiste, ki ne govorijo istega jezika, a ravno tako iščejo. Pa tiste, ki so videti drugačni, a si ravno tako želijo miru. In šele, ko združijo moči, stopijo na pot uspeha. Na pot, ki jih vodi v boljši jutri in lepši svet. Seveda, dokler ne bo tudi tja prišel nek črn ptič in vsega uničil. Potem bodo znova bežali – morda oni, najbrž njihovi otroci.
Zares večplastna pravljica, kjer je Vojnović opozoril tudi na čudovito raznovrstnost Ljubljanskega barja in številne ptice, ki tam živijo. Pa jim zaradi poseganja človeka (črnega ptiča?) ravno tako grozi, da bodo morali nekega jutra na hitro odleteti nekam drugam. Polona Lovšin je ptice čudovito upodobila, sploh vodomčev ples je nekaj resnično neverjetnega.
Pravljica o včeraj in danes, ki nas pravzaprav opozarja, da ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Danes imamo lahko vse in bentimo čez visoke cene (ali pa glasne sosede, ki niti našega jezika ne znajo), jutri bomo ostali samo s tistim, kar bomo imeli v tistem trenutku na sebi in pri sebi. Begunci. Iščoč lepši jutri. In neizmerno srečni bomo, če ga bomo našli.
Mladinska knjiga, 2022
maticpise.com 