Prikupno deklico Hildo sem tudi na tej strani že predstavil in sicer ob izidu prvih dveh stripov v slovenskem jeziku. Serije si še vedno nismo ogledali, zato pa sta bila mlajša otroka navdušena nad novico, da ju za branje čaka tretji del …
Drug del, Hilda in polnočni velikan, nam je že namignil, da se bosta Hilda in njena mami iz razmeroma spokojne, a vseeno nekoliko čarobne doline preselili v mesto Trolberg. In bolj ali manj vsi vemo, da je za otroke vsaka selitev precej stresna, če pa ga iz umirjene doline odpelješ v mesto, pa še toliko bolj. In čisto nič drugače ni s Hildo, ki se mora kar hitro prilagoditi na nov življenjski slog in nova pravila – konec je brezskrbnega pohajkovanja, saj je vse novo in strašno, ljudem ne gre zaupati in tudi njena mama je še toliko bolj v skrbeh za svojo deklico.
Hildo »rešijo« novi sošolci, ki potrkajo na vrata in novinko odpeljejo po mestu. A to nikakor ni sprehod ali druženje, ki bi bilo Hildi všeč ali po godu – nesmiselno nagajanje sosedom oz. drugim prebivalcem, brezdelno postopanje po mestu, iskanje kamnov, da bi z njimi lahko strašili in poškodovali živali ter popolno pomanjkanje kakršnekoli empatije ali vsaj zanimanja za svet okrog sebe. Ne, to ni Hildin svet! In ko njeni vrstniki s kamnom poškodujejo (govorečega) ptiča, ki izgubi spomin, je Hilda pred novim izzivom.
Izvedela bo marsikaj zanimivega o mestu Trolberg, pomenu velikega kipa, zakulisju ptičje parade, na katero sta se želeli odpraviti skupaj z mami in kjer bo v glavni vlogi seveda poškodovani govoreči ptič (velikanski krokar) in predvsem o sami sebi. Ja, Hilda je drugačna. Hilda izstopa na način, ki je nepričakovan, zna se postaviti zase in za splošno dobro. Glavo skloni kvečjem od sramu, sicer pa jo še vedno nosi zelo pokončno.
Tretji del sicer prinaša kar nekaj zanimivih odmikov in izhodišč. Obrazna mimika, tako Hilde kot njene mami, se spreminja in postaja na trenutke mnogo bolj ostra. Avtor, Luke Pearson, odpre številne teme – selitev, problematična sprememba okolja in sprejemanje ter uklanjanje v družbo, ta pregovorna pozitivna »drugačnost«, odnos med mamo in hčerko ter odnos današnjih (mestnih) otrok do narave in še kaj. Seveda je zanimiv tudi del, ko zaskrbljena mati išče hčerko in obenem tudi hči išče svojo mater ter jo na koncu celo okara, naj tega ne stori nikoli več. Za odtenek manj je besednih poigravanj in duhovičenj, a je Boštjan Gorenc dialoge tudi tokrat spretno in humorno vodil, čeprav lahko rečem, da gre za najbolj resno izmed vseh treh knjig.
In če je Hilda v prvih treh delih ukvarjala z zelo tipičnimi skandinavskimi pojavi – troli, polnočnimi velikani, majhneži, skrivnostmi gora in jezer, ptičjimi božanstvi, jo v četrtem delu čaka nov izziv – hišni duhovi. Hilda in črni pes prihaja kmalu, najbrž še letos.
Didakta, 2022
maticpise.com 