A si lahko vsaj enkrat tiho

Ivana Djilas je umetnica na številnih področjih – poznamo jo kot režiserko in scenaristko, aktivistko, avtorico zanimivega izpovednega romana Hiša, mamico dveh fantov in ženo še enega vsestransko nadarjenega umetnika, Boštjana Gombača. In pravzaprav o vsem tem govori njena nova, še mnogo bolj izpovedna knjiga A si lahko vsaj enkrat tiho.

V knjigi Hiša se je Ivana ukvarjala s tisto tipično težavo, ki je (oz. še vedno) prizadene številne mlade pri nas – kako priti do lastne nepremičnine, odplačevati predvsem nore obresti na kredite in se sprijazniti, da si se precenil in da moraš ljubljen dom zapustiti in iskati kaj drugega. Vmes je nanizala tako profesionalne kot osebne izzive, s katerimi se je spoprijemala v tem času, a glavna junakinja je bila hiša. No, tokrat lahko rečem, da je glavna junakinja vsekakor Ivana. Njeni boji in spopad z vsakdanom, ki ni preprost. In seveda bi o teh bojih kot mnogi drugi lahko molčala in bojevala bitke sama (in z bližnjimi), a ne – odločila se je napisati knjigo. Najbrž bodo mnogi (bližnji) najbrž rekli, da bi bila pri nekaterih zadevah pa res lahko tiho.

Knjiga se začne z uvodnikom Grege Repovža, urednika Mladine, kjer Ivana sicer redno objavlja kolumne in mnoge so – čeprav rahlo prilagojene; tudi izvor zgodb, ki so zbrane v knjigi. A v uvodniku Repovž piše o tem, kako se je prav Ivana pred sedmimi leti v Makedoniji soočila z migrantsko krizo, ki je za seboj potegnila marsikaj. Pisala je o njej, seveda in še o marsičem drugem. In njeno pisanje se človeka mora dotakniti, ker se v marsičem prav vsak od nas najde. Z oznakami, stereotipi, lažmi, nemočjo nad našim zdravstvenim, socialnim ali šolskim sistemom, krediti, vzgojo, partnerskim odnosom, delom, v katerem uživaš, a ti komaj omogoča preživetje in še bi lahko našteval.

Začnem seveda lahko nekje na začetku. Ivana Djilas je migrantka. Najlepše obdobje svojega življenja je preživljala v Beogradu, kjer je določen politik začel vojno s sosednjimi državami in proti kateremu so kasneje potekale demonstracije – ne nekaj tisoč, ampak na ulicah Beograda se je zbralo skoraj milijon ljudi! Spremembe so bile neizbežne. A zgodilo se je tudi bombardiranje Beograda (in drugih srbskih mest), redukcije elektrike, ogrevanja in splošen strah. Ogromno ljudi je odšlo, čeprav so se mnogi leta kasneje vrnili. Ivana je odšla, v Slovenijo k očetu, in ostala. Migrantka, čefurka za nameček. Ona razume in o tem govori, glasno.

Zgodil se je covid-19 in zgodili so se številni ukrepi, ki so zagotovo najbolj prizadeli prav umetniški sektor. Sektor, v katerem delujeta tako kot ona, kot njen mož. Ni predstav, ni koncert, ni ničesar. Treba pa je živeti in preživeti. Treba je bilo opozoriti, da v vseh teh ukrepih mogoče manjka zrno soli (oziroma zdrave pameti). Ivana si vsekakor ni želela še enkrat doživeti Beograda konec devetdesetih, represije in krize. Pa jo je. In za nameček je bil njen otrok ena od številnih žrtev tistega neslavnega policijskega posredovanja s policijskim topom, kjer je bil v vodo primešan solzivec. Migantka, čefurka, levičarka, prekarka. Ona to ne le razume, ampak to živi.

Med poglavji oziroma zgodbami, ki so se me osebno najbolj dotaknile, so bile zagotovo tiste, povezane s starševstvom. Tvegana posvojitev otroka iz Gane, kjer sem se spomnil na knjigo zakoncev Rozman Srce bije v dvojini in sreča, ko je v njihovo življenje vstopil Ruben. Sreča in skrb, seveda. Kaj vse se lahko zgodi, ko čefurka posvoji črnčka?! In potem še sreča, čeprav z nekaj medicinske pomoči, ko sta se Ivana in Boštjan razveselila še čisto svojega otroka, Kolje. A Kolja se je rodil mnogo prezgodaj in dolgo časa so trepetali (in se borili) za njegovo življenje. Borijo se še danes, saj ima status otroka s posebnimi potrebami in po lastni izkušnji z odraslo osebo, ki živi s posebnimi potrebami, vam lahko povem, da jim ni lahko. Država se do njih obnaša zelo mačehovsko, vsak dan je borba za osnovne pravice in človek težko verjame, da je njihov položaj v družbi, v 21. stoletju, resnično tako slab in potisnjen nekam daleč stran, stran od oči. Ni prav! In pomembno je, da se na to opozarja. Tako kot je pravilno, da se opozarja na različna nadlegovanja in diskriminacije, ki jih otroci doživljajo v vrtcih, šolah, na javnih mestih in pravzaprav vsakdan. Povzetek mailov, ki jih je Ivana pošiljala različnim osebam, skupki misli in razmišljanj … človeka preprosto pretrese in ga ne more, sploh pa ga ne sme pustiti hladnega.  

In potem pridemo do še enega (od mnogih zanimivih poglavij), ki se jih Ivana dotakne v A si lahko vsaj enkrat tiho. Gibanje #metoo in številne zlorabe, ki so se (in se še vedno!) dogajajo ženskam, sploh na področju kulture oz. umetnosti. Zlorabe, ki jih mogoče nekoč nihče ni dojemal kot take, pa čeprav so bile. Spomini, ki privrejo na dan, ko bereš in poslušaš zgodbe drugih, pa se spomniš lastnih, izpovedi kolegic in prijateljic, spomniš se nelagodnih dogodkov v javnosti, ko si nelagodje nespretno skrival s smehom. Veliko preveč tega. In ja, Ivana bi lahko bila vsaj enkrat tiho, kot ji je svetovala mama, a tudi tokrat ni bila. Ker je vsem etiketam navkljub odgovorna in samostojna ženska, ki se zaveda, da se krivica, ki se danes dogaja nekomu drugemu, lahko jutri krivica, s katero se bo spopadala sama.

Zgoraj omenjeno seveda ni vse, kar boste v knjigi lahko prebrali. Vsekakor pa so to teme, ki so ostale v meni po nekaj prespanih noči. Knjiga, v kateri se boste našli – ženske, moški, mladi in stari, starši, poročeni, samski, tisti brez otrok, zdravi in »bolni«, Slovenci in »neslovenci«; pač vsi. Vsekakor moram omeniti še odlične fotografije Petra Uhana, ki dopolnjujejo to raznolikost in pestrost Ivaninega predvsem družinskega življenja. Ivanin pripovedni slog je iskren, brez dlake na jeziku in prežet s humorjem, pa čeprav občasno z nekaj pelina. Kratko in jedrnato bi lahko rekel, da s svojimi zapisi zadene žebljico na glavico. Glas vseh nas. Glas, ki ga je treba širiti in podpreti.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: