Dom za umret

Dom za umret je avtobiografski roman Alison Bechdel in ima zanimiv opis – družinska risotragedija. Smrt očeta, odnos do mame, zaljubljenost v gledališče in predvsem literaturo ter, morda tisto najpomembnejše – lastna spolna usmerjenost. Tudi približno ne preprosto čtivo.

Dom za umret nosi izvirni naslov Fun House, upam pa, da v slovenskem prevodu dočakamo tudi nadaljevanje Si ti moja mama? oziroma Are You My Mother. Ne preseneča me, da so za prevod našli (ali pač izbrali) Boštjana Gorenca – Pižamo, ki je spreten pri prevajanju besednih poigravanj in ohranjanju večpomenskosti izrečenega oz. zapisanega. Ogromno citatov velikih literarnih del, umestitev v celoten kontekst, samoizpraševanja, dialogi in seveda spremljajoče besedilo.

Tokrat res ne morem zapisati, da je zgodba preprosta, ker ni. Risoroman je razdeljen na sedem delov, sedem sicer povezanih zgodb, ki korak za korakom razgaljajo družino Bechdel – Stari oče, stari umetnik, Srečna smrt, Tista stara poguba, V senci cvetočih deklet, Kanarčkasto rumeni voz smrti, Idealni soprog in Antijunakovo potovanje.

Že uvodoma spoznamo, da je bila vez med Alison in njenim očetom zelo krhka, pa vseeno tesnejša kot med njo in mamo. Najbrž je bila bolj krhka le še tista med staršema, seveda z razlogom. Oče, ki je podedoval mrtvašnico, bil obseden z obnavljanjem razpadajočega (ne govorim o truplih!), čiščenjem hiše, skrbjo za bogato založeno domačo knjižnico in skoraj obsedenim ukvarjanjem z vsem, razen z lastno družino, je bil prikrit homoseksualec. V bežne ali nekoliko bolj intenzivne odnose se je zapletal tako z znanci in prijatelji, moškimi varuškami v hiši, pomočniki in še kom. Mama oz. žena je to vedela. Otroci ne, čeprav se jim je marsikdaj marsikaj zdelo nenavadno, čudno.

Alison je morala oditi od doma, da je začela spoznavati sebe, svojo lastno spolno usmerjenost in seveda se ji sprva ni zdelo najbolj »naravno«, da je naklonjena istemu spolu. Prebirala je avtorje, ki o bili odkrito ali prikrito homoseksualno nagnjeni oziroma so o tem pisali – Camusa, Joycea, Wildea, Prousta, Faulknerja, Fitzgeralda, Kiplinga, Dahla, Homerja in celo Shakespearja. Priznam, mogoče je vse skupaj malce iztrgano iz konteksta, a ko boste prebirali risoroman, se vam bodo odprla neka nova obzorja. Dom za umret je na nek način tudi literarna kritika, polna odkritij, razodetij in marsikatero delo (in avtorja) postavi v drugačen kontekst. Recimo Dahlovo otroško Jakec in breskev velikanka.

Ali je moral Alison umreti oče (na precej nenavaden način), da se je osvobodila spon »normalnega« in najprej sebi, nato pa še mami priznala, da je homoseksualka oz. lezbijka? Spomnil sem se na film Rocketman, biografijo Eltona Johna, ko vendarle zbere pogum in mami prizna, da je homoseksualec, na kar mu mama odgovori, da je to vedela že dolgo časa in da si je izbral zelo samotno življenje. No, Alison se prepušča (spolnim) fantazijam, prebira lezbično literaturo in eksperimentira z ženskami. Prizori so nazorni (če boste dali risoroman morda brati svojim najstnikom) in prav je tako. Zakaj bi se v letu 2022 skrivali za neko politično korektnostjo, pa hkrati glasno zagovarjali LGBTQ+ pravice?

Seveda skozi risoroman in njene spomine bralec ugotavlja, da je bila v Alison očitno že od nekdaj prisotna naklonjenost istemu spolu – oblačenje v moška oblačila, fantovske pričeske, nobenega vzdihovanja za moškimi zvezdniki, ampak skrito (no, ne očetu) občudovanje nekoliko bolj »možatim« ženskam. (prizor mimo katerega ne boste mogli in kjer vam bo zagotovo jasno, o čem pišem je, ko se Alison zagleda v vse prej kot privlačno ali ženstveno voznico vlačilca). Brez predsodkov in stereotipov, čeprav se avtorica z njimi pogosto in redno srečuje, Dom za umret je, brez olepševanja in romantiziranja, brutalno iskren.

Dom za umret je eden najbolj zahtevnih risoromanov, ki sem jih bral in o katerih pišem. Primerjam ga lahko z obema v slovenščino prevedenima deloma Nine BunjevacOčetnjava in Bezimena. Glavne teme so tesne prepletene, po šestnajstih letih od izida še vedno zelo aktualne in pogosto označene kot »tabu«. Ne le, da je vsebinsko poln, odlično je tudi ilustriran in fantastično preveden. Skratka, resnično eden tistih risoromanov, ki jih je ne le vredno, ampak ki jih morate prebrat.

Rating: 5 out of 5.

VigeVageKnjige, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: