Postaja Enajst

Kanadsko-ameriška avtorica Emily St. John Mandel je napisala zanimiv in preroški roman, ki utegne koga spomniti na Pandemijo Jane Vagner – začetek 21. stoletja, nenavaden virus, ki pogubi, hja, okrog 99 % svetovnega prebivalstva in človeštvo prisili v povsem drugačen način razmišljanja in obstajanja.

Ob vseh knjigah, ki se v zadnjih letih pojavljajo in so tako ali drugače povezane z epidemijo covida-19, obstajajo tudi knjige, ki so o kakšni uničujoči pandemiji ali pretresu sveta pisale že pred mnogimi leti, a so nenadoma postale aktualne. Oči teme Deana Koontza in sredine osemdesetih, enako velja za Deklino zgodbo Margaret Atwood, seveda Orwellovi klasiki 1984 in Živalska farma in že omenjeno Pandemijo, če jih omenim zgolj nekaj. Postaja Enajst je bila ustvarjena leta 2014, ko se nam o covidu-19 niti sanjalo še ni, s tem, da v knjigi med prebivalstvom bliskovito kosi gruzijska gripa in ob kateri se covid-19 zdi kot šala – dva dneva umiranja in tretji dan smrt. Zdravila, cepiva, zaščite ni. Če nisi imun oz. nimaš neznanske sreče, umreš.

Ampak kar je pri Postaji Enajst najbolj zanimivo – pandemija gruzijske gripe ni glavna zgodba. Pravzaprav zgolj stranska. Zgodb je več, dogajajo se v preteklosti in sedanjosti in seveda se na koncu domiselno povežejo. Tu je igralec Arthur Leander, ki se uvodoma zgrudi med uprizoritvijo Kralja Leara in pravzaprav napove pohod gruzijske gripe. Z njim v zaodrju je deklica Kirsten Raymonde, ki nemo spremlja igralčevo umiranje na odru, v njenem nahrbtniku pa se skriva eden od le desetih izvodov prvih dveh delov Postaje Enajst, ki ji ga je Arthur podaril. Njegova druga žena Elizabeth s sinom Tylerjem je na poti iz Jeruzalema v New York, pomembno vlogo bosta oba igrala v prihodnje. Tu je še Clark Thompson, Arthurjev dolgoletni prijatelj in zaveznik, ki se zadnji dna pred velikim izbruhom z letalom odpravi v Toronto, a tja ne prispe. Letalo prizemljijo v kraju Severn, na tamkajšnjem letališču. Seveda to ni edino letalo …  

Pomembna (lahko bi rekli kar naslovna) zgodba je že omenjena Postaja Enajst. Kaj je sploh to? Risoroman (in vsekakor odlična ideja za stransko izdajo), ki ga ustvarja ena (prva) od Arthurjevih žena, Miranda Carroll in kjer pripoveduje nenavadno zgodbo o vesoljski ladji (Postaja Enajst), ki je ušla skozi črvino, a je poškodovana in na kateri se odvijajo boji med tistimi, ki se želijo vrniti na Zemljo (ki so jo zavzeli »nezemljani«) in tistimi, ki iščejo drugačno rešitev, pomembno vlogo pri vsem skupaj pa ima Podmorje. Osebno si vsekakor želim, da bi bilo o samem risoromanu v romanu še več.   

Vse omenjeno se odvije nekje v začetku 21. stoletja, večina dogajanja pa se odvija dvajset let kasneje. Pripovedi posameznih junakov in junakinj sicer spremljamo tako v obdobju pred pandemijo kot potem v letih, ko se je štetje začelo dobesedno iz nič. Glavna junakinja postane Kirsten, s tetoviranima dvema nožema (dva ubita človeka) in članica Potujoče simfonije, ki z vozovi in konji potuje po severovzhodu ZDA (Velika jezera), uprizarjajo različna Shakespearova dela, igrajo klasično glasbo in se predvsem trudijo preživeti. Umetnost je tista, ki jim nudi zaščito, zatočišče in navdih za naprej.

Potem imamo tu letališče v Severnu, kjer so tam prisotni (v času izbruha dobesedno ujeti) potniki, zaposleni, piloti in drugo osebje osnovali nekakšno kolonijo. Med glavnimi je Clark Thompson, ki ustanovi Muzej civilizacije, v katerem je shranjeno in predstavljeno vse tisto, brez česar si dandanes naših življenj ne znamo predstavljati, zanje pa je vse postalo neuporabno – pametni telefoni in druge pametne naprave, čevlji z visoko petko, časopisi in knjige, potni listi, kreditne kartice ipd. Tistim, ki so bili v času izbruha otroci ali celo dojenčki in so izbruh gruzijske gripe preživeli, je vse to seveda ostanek nekih minulih, praviloma pozabljenih časov. Za tiste, ki so se na letališču rojevali v času po izbruhu in tam odraščali, pa dobesedno muzejski artefakti, katerih delovanja in pomembnosti si ne znajo predstavljati. Še kako pomembno vlogo igrata tudi Elizabeth, versko vse bolj obremenjena Arthurjeva bivša žena in njun sin Tyler, ki po mamini smrti odide neznano kam. In postane vodja verskega kulta, ki prinaša luč, strah, uničenje in smrt. Odnaša otroke (deklice) in ženske ter jih spreminja v žene. Vodja, ki samega sebe poimenuje Prerok.

Nekateri se spominjajo, drugi so pozabili, tretji se želijo spomniti in skoraj vsi želijo pozabiti. Grozo in strah na obrazih tistih, ki so umirali – staršev, bratov in sester, žena, otrok, prijateljev. Zgodbe se prepletajo in knjigo boste težko odložili iz rok, dokler ne prideta do konca. Osebno bi si od konca sicer želel nekaj več, saj se mi vse skupaj zdi kar preveč odprto in nastavljeno za nadaljevanje. Tri pikice namesto pike.

Knjiga sama po sebi nas pahne v povsem drugačen način razmišljanja in je tu zelo podobno Pandemiji. Svet se dobesedno ustavi – vse oblike transporta, trgovine, ni elektrike, tekoče vode, telefonskih linij, interneta, ničesar. Ne le svet, življenje se ustavi. Kar je ostalo, je porabljeno. Ni ljudi, ni ničesar, kar bi omogočalo neko »normalno« življenje. In ko ljudje spoznajo, da to ni stvar tednov, mesecev ali recimo leta, ampak bo odslej pač tako. Tisti starejši se spominjajo marsičesa. Za nameček je tudi svetovno prebivalstvo takorekoč na minimumu in ker ni pretoka informacij (ki nam je danes tako samoumeven), nihče ne ve, kaj se dogaja. Brali in gledali smo Deklino zgodbo in si takega življenja nismo predstavljali, pa nismo bili daleč. In ko beremo (ter da, tudi gledamo, Postaja Enajst je HBO-jeva serija) tole postapokaliptično pripoved, si ne znamo predstavljati takšnega uničenja. Pa se nam je covid-19 zdel (in je tudi bil) nekaj najbolj groznega, kar se je zgodilo naši generaciji in kar lahko postavimo ob bok katerikoli resni (vem, nobena ni smešna) vojni z mnogo žrtvami, ponesrečenci in vsemi tistimi, ki trpijo posledice.

Želim pa si, da bi se po prebranem zavedli, koliko imamo. Veliko in preveč. Kako zelo samoumevne si jemljemo nekatere stvari, pa lahko kaj hitro ostanemo brez. Bi znali živeti brez njih? Naši otroci ali pa recimo tisti, mlajši od 25 let? Brez mobilnih telefonov, (skoraj zastonj) interneta, plačilnih kartic in dosegljivosti skoraj vseh živil vsak dan v letu? Brez medijev, filmov, glasbe, knjig? Postaja Enajst, kjer da že sam naslov, ki je naslov risoromana, vedeti, kako pomembna je umetnost, v vseh oblikah. Treba jo je spoštovati, gojiti, širiti, vzdrževati, ustvarjati. O njej pisati in se pogovarjati, jo priporočati, deliti. Utegne zveneti nenavadno, ampak jo imeti z vsem srcem rad.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2022   

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: