Navijaj v sebi

Druga zbirka esejev Esada Babačića nadaljuje tam, kjer je prva – Veš, mašina, svoj dolg, končala. Košarka, glasba, Vodmat, proleterstvo, obujanje spominov na kolege pisatelje in pesnike, negotovost in še kaj. Vse v mojstrskem besedoslovju, nekajkrat pa še dopolnjeno z udarnimi verzi.

O Esadu Babačiću napisati kaj, kar še nisem … ne, to ni nekrolog in bom na tej točki nehal. V času, ko smo čakali tole zbirko, je Esad poskrbel za tri, takorekoč spregledane – Zamenite mi glavo, antologijo slovenske punk poezije, uredil in izdal je zbirko pesmi in zapisov prijatelja Braneta Bitenca z naslovom Kri in pred kratkim izdal še antologijo slovenske športne poezije z naslovom Vsak boksar boksa svoj boks. Priznam pa, da vse tri berem nekoliko težje, pa čeprav gre pogosto za dela vrhunskih pesnikov, pisateljev, športnikov, modrecev … Esadova dela berem z lahkoto (čeprav mi dajo vedno znova misliti) in užitkom (čeprav sem mu, Hercegovcu, kar malo slovensko »fovš«, ker moj materni jezik obvlada veliko boljše od mene). Vesel in ponosen pa sem, da ko ga srečam na ulici, noben od naju ne rabi umikati pogleda, ampak si seževa v roko in padeva v debato, ki bi jo mogla, pa je še vedno nisva uspela zaključiti ob pivu.  

Krog se je vsekakor zanimivo sklenil, ko je Esad Babačić za zbirko Veš, mašina, svoj dolg, prejel Rožančevo nagrado za najbolj esejistično zbirko. Prav Rožanc je bil tisti, ki ga je Esad občudoval – na igrišču, med pogovori, ustvarjanjem in seveda je z veliko mero zanimanja prebiral njegova dela. Če hočeš obvladati jezik, potem se uči od največjih, kajne? No, o Rožancu je tudi tokrat zapisanega veliko. Malo manj se tokrat posveča Branetu Bitencu, kultnemu ustvarjalcu številnih slovenskih punk klasik, ki je bil v svojih delih še kako preroški. Precej pozornosti gre še enemu prekmalu izgubljenemu mojstru slovenske besede – Alešu Debeljaku. Mogoče mi je o njih težko pisati – nisem jih poznal, brati sem jih začel sedaj, zaradi Esadovega pisanja, ki je polno občudovanja in spoštovanja. Veliko tega, kar dandanes tudi v kulturi, v družbi pa sploh, manjka.

Tisti, ki mu – vsaj meni se tako zdi, tokrat odmeri največ prostora, je Branimir Johnny Štulić. (Razmišljal sem – dati v oklepaj njegovo ime ali njegov vzdevek? Rojen kot Branimir, Jugoslavija ga pozna kot Johnnyja. Naj bo brez oklepajev in naj bo v oklepaju ta tok misli) Glasbenik, pesnik, kitarist, za katerega mi je znanka nekoč rekla, da je »bruhal svoje verze« in ni mislila na bruhanje v smislu izločanja neželenega v telesu, ampak o bruhanju v vsej svoji silovitosti in kako to dejanje razgali človeka. In ko sem imel srečo, da sem prišel do trojnega koncertnega vinila Ravno do dna Štulićeve Azre, so se mi te besede zgolj potrdile. Štulić je bil res genij, v tri minute trajajočih pesmih (današnji radijski format) je povedal toliko enih modrosti, pustil kopico neprekosljivih verzov, energijo in sebe. Kdo ve, kaj vse bi imel za povedat, če se ne bi v začetku devetdesetih odločil, da ima glasbe in razpadajoče Jugoslavije dovolj in odšel na Nizozemsko. Kaj bi imel o bratomorni vojni in vseh spremljajočih nesmislih za povedat v Skopju rojeni Štulić, sin očeta vojaka JLA? Mnogo tega je povedal v svojih literarnih delih, a glasbeno je Johnny umolknil. Azra ne bo nikoli. Esad s številnimi verzi in mislimi skrbi za to tudi v Navijaj v sebi in tudi sami se boste lahko prepričali, koliko ene globine in širine je v Štulićevih besedilih.   

Esad seveda ne more mimo domačega in ljubega Vodmata, odnosa z očetom, dela v pekarni Žita, kjer je nastalo besedilo njegove znane pesmi Proleter, Slovana, Kodeljevega in številnih obrazov z ulic ter seveda, mimo košarke. Čakam, da se bo Esad odločil zapisati zgodbe ljubljanskih neznancev, košarkarjev, ki so igrali na ulici, igrali kot Čosić, Kičanović, Daneu, Dalipagić, Žorga, Polanc, brata Petrović, Čutura, Paspalj, Bodiroga in drugi. A s to razliko, da so košarko igrali na ulici in da jih razen ustnih statistih in spoštovanja po vseh teh desetletjih, ne pozna nihče več. Vsi, ki smo kdaj igrali ulično košarko (in ne le v Ljubljani) vemo, kaj pomeni lokalno igrišče, čast in spoštovanje, kje so se kalili najboljši »trash-talkerji« in kje si se naučil pobrati po padcu ali udarcu.   

In ko enkrat pridemo do košarke, ne moremo mimo nesmrtnega Dražena Petrovića, nepozabnih jugoslovanskih generacij, ne moremo mimo Eurobasketa 2017, borb naših košarkarjev za olimpijske igre v Tokiu in nikakor ne moremo mimo Luke Dončića. »On se igra košarko« zapiše Esad in način, kako piše o Luki, je čista poezija. Mogoče bi LeBrona Jamesa, najboljšega igralca zadnjih let, lahko primerjali z odlično naoljenim strojem, ki večer za večerom surovo prikazuje moč (in znanje). Mehaničnost Laibacha, udarnost in ognjevitost Rammsteinov in natančnost Siddharte. Luko bi jaz osebno primerjal recimo z dvema mojstrskima pesmima – Bohemian Rhapsody ali pa Stairway to Heaven. Že ko ga vidiš stopiti na igrišče, veš, da je na njem nekaj več in da boš priča mojstrstvu. Občasno zastrižeš z ušesi, ker se je zgodilo kaj nepričakovanega in nenavadnega, ampak vse skupaj se razvija in nima le enega, ampak kar več vrhuncev in ko je vsega skupaj enkrat konec, si brez besed. V tebi vrvi od občutenj, ki jih niti opisati ne znaš. Na nek način se ti zdi enkratno in neponovljivo, a hkrati komaj čakaš, da bo poslušal/gledal znova, ker boš spet odkril nekaj novega.

In zgoraj opisano na nek način velja tudi za zgodbe, eseje Esada Babačića. (v enem od zapisu se domiselno – kako pa drugače?!; igra z besedami, čeprav predmeta besedotvorje na fakulteti še ni opravil, ampak nekam bo moral prej ali slej zapisati tudi zvezo »Esad, ki piše, je esejist«) Vsakič, ko jih bereš, opaziš nekaj novega, zanimivega, drugačnega. Ko jih bereš z določeno časovno distanco in se spominjaš določenih stvari, jih boš znova videl drugače. Morda, ampak res morda, se tokrat v pisanju določene tematike sicer ponavljajo in nadaljujejo iz Veš, mašina, svoj dolg, kar se bo čez čas najbrž izkazalo za zanimivo, ampak … Esad ima v sebi toliko zgodb, modrosti, filozofij, vedenja in dojemanja družbe in okolice, da bi v zapisih zlahka izstopil iz nekih pričakovanih okvirjev. In kot mu vedno zapišem – »veselim se nadaljnjega branja«.

Rating: 4 out of 5.

Cankarjeva založba, 2022 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: