Vaške ptice

Gašper Krajnc me je z Mestnimi pticami prijetno presenetil in nestrpno sem pričakoval nadaljevanje – Vaške ptice, ki so izšle prav v času knjižnega sejma. Seveda nisem čakal, saj sem bil radoveden, v katero smer bo avtor zapeljal zgodbo o risarju Ambrožu.

Mestne ptice so bile zanimiv poklon Ljubljani, številnim prebivalcem in njihovim zgodbam, seveda pa z rdečo nitjo – Ambroževo ustvarjalsko blokado, delom za oglaševalsko agencijo, iskanjem samega sebe in varnim zavetjem na Koroškem. Logičen naslednji korak je bila sprememba okolja – iz mesta na vas, iz Ljubljane na Koroško, mestne ptice zamenjajo vaške.

Ambrož ima še vedno težavo – ustvarja risoroman, a založniki želijo, da to ni le zgodba o pticah, potrebuje še neko spremljajočo zgodbo, širši okvir, kontekst. Tokrat ne le, da lahko pričakujete veliko dialogov v koroščini, ampak bo veliko tudi nemškega. Ambrož v okvirju najde risbo ptice, za katero se zdi, da predstavlja družinsko zapuščino in odpravi se na pot raziskovanja. Domov, na Koroško. Jasno je, da risba ni dedkova, čeprav je celo življenje risal prav ptice. Čigava je?

Skozi pogovore z domačini in sorodniki Ambrož počasi spoznava tudi prikrite in zamolčane dele družinske zgodovine, ki segajo v čas druge svetovne vojne ter nemške okupacije. Seveda so tu tudi partizani in vsakdanji boj za preživetje – kaj bodo zahtevali Nemci in kako jim ne ugajati preveč, da se ne boš znašel pod drobnogledom ponosnih Korošcev in partizanov, ki te utegnejo (upravičeno) razglasiti za nacističnega kolaboranta, obenem pa poskrbeti za dom in družino in ne končati v nemški uniformi ali pač v taborišču? Hkrati želiš ostati zvest sam sebi, svojim načelom in svojemu rodu.

Zgodba o pradedku Ambrožu, ki je skrbel za domačijo in otroke. Pa o njegovem sinu, Ambroževemu dedku Avgustu (oziroma Gustiju) in njegovemu starejšemu bratu Ivanu. Nezgrešljiva vloga pripade nemškemu majorju Pabstu, ki mladega Avgusta izbere za raznašanje pisem iz Vindišgradca do Guštanja in ga za delo nagradi – s čudovito risbo. Partizanom kurirsko delo mladega Avgusta seveda ne uide, a ko vmes poseže starejši brat Ivan, pride do nesreče. Sosed Pobržnik je še kako presenečen, ko vidi slovito risbo slavčka, ki je Avgustu predstavljala svetinjo in prav on je tisti, ki Ambrožu osvetli družinsko dogajanje med vojno.

Dve zanimivi sporočili … prvo iz ust majorja Pabsta, ko mlademu Avgustu izroči risbo slavčka in mu reče, da ptica res ni resnična, je pa svobodna in naj mu prinese srečo. Polno simbolike. In ko se ob nesrečni bratovi smrti Avgust odloči, da bo risbo vrgel v peč, mu babica pove, da bo bolečina ostala vse dokler bodo ptice pele. Ptice ne bodo pozabile in tudi ne bodo nehale peti.

Moram priznati, da sem Mestne ptice prebral lažje in tudi sporočilo – čeprav večplastno; je bilo nekoliko bolj na dlani. Vaške ptice sem bral večkrat, iskal, razmišljal … druga svetovna vojna je v ogromno – lahko najbrž rečem kar vsaki; slovenskih družinah pustila sledi, ki jih ni mogoče izbrisati. Delale so se napake, ki jih osemdeset let kasneje pač ni mogoče popraviti. Naslednjim generacijam je bilo marsikaj zamolčano, ostali so grdi pogledi, stisnjena usta in zamere, ki so jih mnogi nesli s seboj v grob. Sledi, ki ne izginejo in rane, ki ne nehajo boleti.

Vaške ptice se zdijo risoroman o soočanju s prav takšnimi sledmi in ranami. Stranskih zgodb in nekakšnih vinjet tokrat ni. Ambroževa zgodba danes in predvsem zgodba njegovega dedka Avgusta v času druge svetovne vojne. Neprijetne zgodbe, ki jih je težko poslušati, še težje razumeti in predvsem najtežje jih je sprejeti. Težko rečem, da je Ambrož našel mir, nenazadnje gre za drugi del trilogije. Kakšne ptice še lahko pričakujemo? Morske, tuje?

VigeVageKnjige, 2022