Potopise sem od nekdaj rad bral in si (mogoče) tudi zato vedno želel tudi sam potovati po svetu. Do sedaj še nisem zbral potrebnega poguma, sem pa z zanimanjem v roke vzel knjigo Jana Konečnika, ki se je za dopolnjenih trideset let odločil eno leto potovati po svetu – Latinski Ameriki, Aziji in Afriki.
Nimam sicer v spominu, da bi redno bral njegove bloge na MMC-ju RTV SLO, sem pa morda občasno prebral kakšnega. Jan je bil novinar, a je na neki točki – in trideset let se zdi kar lepa prelomnica; začutil, da mora svet videti, začutiti, biti del njega. In je šel. Najprej v Srednjo Ameriko, nato v Južno Ameriko, se izogibal tistim najbolj turističnim področjem, odšel na Japonsko in v Južno Korejo, se potepal po jugovzhodni Aziji, odšel prek Indije v centralno Afriko in nazaj, domov.
Spisek držav, ki jih je obiskal in v vsaj nekaj dneh (ali dlje) začutil je res impresiven: Mehika, Belize, Gvatemala, Salvador, Honduras, Nikaragva, Kostarika, Panama, Kolumbija, Venezuela, Ekvador, Peru, Argentina, Urugvaj, Japonska, Južna Koreja, Vietnam, Laos, Kambodža, Tajska, Indija, Uganda in Kenija. Mimogrede – za koliko od teh držav poznate glavna mesta, mogoče zastavo in bi jih znali na nemi karti sveta pravilno pokazati?
Vsaka država ima svoje navade, običaje, valute, pravila, stopnjo koruptivnosti, bolj ali manj stroge mejne organe, policiste, (prosto) trgovino z drogami, prostitucijo, dostop do alkohola, zanimivo (beri: nenavadno) hrano, (ne)urejene hotele in seveda tisto ključno – urejen transport po državi. No, lahko bi dodal tudi dostopnost do interneta, ker po prebranem sem dobil občutek, da je šel Jan po svetu potovat s tisto kar znano mantro »seks, droge in rock’n’roll«. Kaj ima internet s tem, se sprašujete? No, kar težko sem verjel, ampak očitno je slavna aplikacija za zmenke res priljubljena po vsem svetu in v Janovem primeru tudi učinkovita. Droge je poskušal, kjer mu je bilo to dano oz. ponujeno, se znašel tudi v težavah, na potovanju pa je srečal nekaj artefaktov (v podobi ljudi ali kot prostorov), ki so sodili v zlata leta rock’n’rolla.
Težko rečem, da me je zbirka teh potopisnih kolumn zelo navdušila. Glede na to, da je Jan preživel leto dni po svetu, bi vsaj za moj okus lahko zapisal veliko več. Prišel-začutil-odšel. Pod »prišel« je pogosto, kako je tja prišel in če je imel težave na meji, podobno velja tudi za »odšel«. Pod »začutil« pa je čutiti veliko premalo pristnega in tega, kar je on iskal in najbrž tudi našel, a bralcem, no, vsaj meni; tega vsekakor ni zaupal. Izogibal se je turističnim znamenitostim, da bi določeno državo ali mesto začutil približno tako, kot to počnejo domačini. Kaj je jedel in kaj je pil, a brez tistega ščemenja v brbončicah. Spoznaval je popotnike, domačine (oziroma predvsem domačinke), celo kakšnega Slovenca in to je to.
Vsekakor to ni eden tistih potopisov, po katerem bi človeka zgrabilo, da bi šel gledat po zemljevidu, guglat in že razmišljat, kam bi odpotoval. Nič vznemirljivega ni v njem. Nič, da bi človeka zgrabila potovalna mrzlica in bi se za začetek usedel na prvi vlak in odpeljal v Italijo ali Avstrijo ter se avanturistično prepustil prvemu mestu na poti za nekaj dni.
Mogoče je bila pot njegova terapija in je z njo uspešno opravil, ampak – tudi tega dela se v knjigi žal ne čuti. Pravzaprav razen hvalisanja in skoraj postavljanja v stilu »kakšen frajer sem, ker sem si pri tridesetih upal spakirat in iti za eno leto po svetu, vi ste mi pa fovš!« nisem v prebranem začutil prav nič. Škoda.
Didakta, 2021
maticpise.com 