Življenje v sivi coni

David Zupančič je s svojimi »prizori iz življenja mladega zdravnika« požel veliko zanimanja, pohval in odnesel nagrado za knjigo leto 2022. Čisto nekje na začetku se spomnim tudi oznak »slovenski Adam Kay«, kar mu prav posebej najbrž ni koristilo.

Osebno z Adamom Kayjem posebnih težav nisem imel – ob branju Tole bo bolelo ter Sveta noč, zgaran na moč, sem se čudil, držal za glavo, zgražal, a se tudi smejal in razmišljal, če je vse to v državi, kot je Velika Britanija sploh mogoče. Serija po drugi strani me ni navdušila, saj se mi je zdela zelo temačna in čisto nič zabavna. In če po drugi strani pomislimo na Našo malo kliniko, za katero je scenarij pisal Marko Pokorn (ki je v teh mesecih tudi pristavil svoj lonček s knjigo Smešno, ma non troppo) in ki je bila seveda smešna, ker je bila tako zelo neverjetna, potem pa … potem pa spoznaš nekaj zdravnikov, medicinskih sester in kakšnega vzdrževalca, hišnika, ki ti pove, da je včasih še huje.

In če se še enkrat navežem na Kaya in Veliko Britanijo ter skočim na konec Zupančičeve knjige, kjer piše o kratkem obdobju, ki ga je preživel v ameriškem Houstonu, na tamkajšnji bolnišnici. Tam je zgodba vsekakor povsem drugačna, zato ker vse vodi kapital, kjer za morebitno tveganimi odločitvami zdravnikov stojijo močne odvetniške službe, dogajanje pa niti približno ni podobno tistim, ki ga gledamo v zdravniških TV-serijah. Nek zdravnik, ki na prvo mesto postavlja zdravje in pacienta, tam ne bi želel delat. David Zupančič je očitno tak.

David Zupančič seveda ni pisatelj, ampak doktorand, ki opravlja specializacijo iz infektologije na UKC Ljubljana, avtor podcasta Umetnost Lenarjenja in eden tistih, ki je epidemijo covida-19 doživljal v prvi bojni vrsti – na urgenci in intenzivni vlogi. In če je bila Kayjeva glavna naloga (vsaj tako se zdi), da prebivalstvo v Veliki Britaniji seznani z realnim in žalostnim stanjem zdravstva ter odgovorne »prisili« k določenim spremembam, Zupančič ne počne tega. Zdi se, da je njegovo glavno poslanstvo to, da ljudem predstavi res zahteven poklic zdravnikov (in ostalih v zdravstvu, ki jih ne pozabi omenit in izpostavit!), odločitve, ki jih morajo sprejemati in ja, tudi pogoje, v katerih delajo.

Predvsem se osredotoči na delo, ki so ga opravljali v času epidemije covida-19 – razmere, na katere ni bil nihče pripravljen, za katere se niso šolali in kjer so se tudi oni sproti učili. Namen njegovega pisanja tudi ni, da bi odpiral nova debatna polja glede covida-19 – tisto, kar je videl in doživel on, ni bilo podobni nobeni drugi stvari (bolezni, okužbi, infektu), ni bilo lažno, izmišljeno in je terjalo veliko življenj, pri mnogih pustilo zaenkrat neznane posledice in je vplivalo na naša življenja bolj kot katerakoli bolezen zadnjih desetletij.

Zupančič vse skupaj obogati z izkušnjami, ki jih je nabral v Afriki, obdobjem v ZDA, seveda vsem tistim, kar je še študiral, stažiral in se ves čas učil. Tu je še njegovo zasebno življenje, ki ga sicer drži na varnostni razdalji, a biti mlad očka, mož in imeti tako službo, ni preprosto. Ni preprosto, pa tudi ne z rožicami postlano. Pa seveda ni edini. In nas ni bilo malo, ki smo se iz varnega zavetja pisarn med covidom-19 po sili razmer prestavili med stene domov, kjer smo skrbeli za službo dom in pomagali otrokom pri šolanju, vmes pa smo postali strokovnjaki za vsa mogoča spletna orodja, AVK, vtičnike ter seveda ponovili nekaj razredov osnovne šole in mogoče še kakšen letnik srednje. In ni nam bilo lahko, nikomur. Potem pa so tu še ljudje, ki so v tem istem obdobju delali v zdravstvu, ki je bilo pod res najhujšim udarom in je davek terjalo tako po fizični kot psihični ter socialni plati. In ko so opravili s svojimi službami, dežurstvi, nenehnimi spremembami, odloki, nezadovoljstvom ljudi, so prišli domov …

Kar me je pri knjigi najbolj »zmotilo«, je strokovnost. Sodim med tiste ljudi, ki zdravnika, ko mu slednji enkrat pove diagnozo in vse podpre z dokazi, prosim, če mi lahko vse skupaj pove še tako, da bom razumel. Ne razumem se na medicino, tudi ne na zapletene medicinske izraze, ki so nemalokrat povezani z latinščino (tudi te ne znam govorit!) in tudi, če jih preberem, ni čisto nič drugače. Tega v knjigi ni malo in mi je malo »odnašalo« pozornost pri branju. In pa še en mogoče koristen podatek – zdi se, da so najbolj iskrene avtorjeve misli, pomisleki in tisto, kar bi kje drugje označili z debelim rdečim ali živo rumenim flomastrom, zapisano v oklepajih.

Tisto, kar se mi zdi kot nekakšen enačaj med Kayjem, Pokornom, Zupančičem in še kom (knjigo, kjer je vsaj covid-19 rdeča nit, je izdal tudi dr. Alojz Ihan), je spoznanje, da je zdravstvo povsod po svetu v res slabem stanju. V Sloveniji se mu sploh ne obeta nič dobrega, nam (torej potencialnim bolnikom) pa tudi ne. Ali kot napiše Zupančič: »Zdravniki in bolniki smo na isti strani. Mesto zdravnika je ob bolniku, in če je to mesto neurejeno, bosta nastradala oba.«  

Življenje v sivi coni ni ravno knjiga, h kateri bi se človek z veseljem vračal. Vsekakor je knjiga, ki jo je vredno prebrati, saj nam omogoča vpogled v zakulisje slovenskega zdravstva v izrednih razmerah in za nameček na oddelek, ki je bil v teh izrednih razmerah pod največjim udarom in pritiskom. Iskrena, resnična, neprizanesljiva, kruta. Covid-19 je obdobje, ki ga želimo čimprej pozabiti, pa ga najbrž nikoli ne bomo. Zupančičeva knjiga nam bo ostala kot še en opomnik tega obdobja, iz katerega bi se morali predvsem veliko naučiti – da stvari niso samoumevne, še prav posebej pa ne zdravje, zdravstvo pa bi moralo biti v službi zdravja in človeka, nikakor pa kapitala in/ali politike.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2022

2 razmišljanji o “Življenje v sivi coni

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: