Vojna

Avtobiografski risoroman hrvaškega avtorja Gorana Duplančića na zanimiv način odpira temo, ki bi jo lahko pričakovali od kakšnega slovenskega avtorja in bi nam najbrž ponudila povsem drugačen vpogled. Desetdnevna vojna za Slovenijo in dogajanje v šentviški vojašnici, skozi oči desetarja JLA, Gorana Duplančića.

Pred dnevi sem bil v debati, kako huda in resna je bila omenjena desetdnevna vojna za Slovenijo, za katero bi lahko rekli, da je bila v samem smislu vojne res bolj simbolična oz. vojaški spopad. Za vse tiste, ki so izgubili koga od bližnjih, je bila seveda še kako resna. A treba je priznati, da v primerjavi s tistim, kar je nato sledilo tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini, pravzaprav ni bil to niti v od vojne. Pa vseeno Duplančićev strip nosi naslov Vojna in kot bo bralec lahko razbral iz vsebine, je bila za tiste vojake, ki so bili takorekoč ujeti v šentviški vojašnici, to kar resna vojna. Predvsem vojna živcev.

Načelni in odločni desetar Goran Duplančić (mama ga kliče Gogo, med sovojaki je tako Dupli kot Spličo) se prebudi 25. junija 1991, na dan, ko je Slovenija razglasila samostojnost in med poslušanjem pesmi Mojoj majci Prljavog kazališta sliši novico, da je »zvezna vlada pod vodstvom jugoslovanskega predsednika vlade Anteja Markovića razglasitev slovenske in hrvaške neodvisnosti označila za nelegalno in nelegitimno ter odobrila uporabo sile za discipliniranje Slovenije«. Vojna? Za začetek postroj, stanje pripravljenosti in kmalu tudi zavedanje, da so jim »janezi« izklopili vodo in elektriko.

V vojašnici Borisa Kidriča se situacija naglo spreminja in je zelo nepredvidljiva. V vojašnici zbrani še včeraj bratje, danes pa, kot Duplančić dobro navede: »sem jaz od včeraj v tujski legiji, ti, Slovenec, si domači izdajalec, vi drugi pa okupatorji.« Na kupu so seveda zbrani vsi narodi – Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Bosanci. (takrat se je smelo še tako poimenovati prebivalce iz Bosne in Hercegovine). Vedelo se je, da so glavni seveda Srbi in kazale so se tudi jasne razpoke med Srbi (»četniki«) in Hrvati (»ustaši«), grožnje, zmerljivke in vseprisoten strah. Ni vode in ni elektrike, tudi hrane ni. Slovenska teritorialna obramba sestreli helikopter, ki je k njim vozil kruh (da, gre za slavni primer sestrelitve helikopterja sovražne vojske, ki ga je vozil slovenski pilot, Toni Mrlak in ki je bil s poveljstvom slovenske teritorialne obrambe dogovorjen za prebeg) in po ogledu poročil so vojaki zmedeni in niti ne vedo točno, čigave ukaze pravzaprav ubogati in še bolj – katere ukaze? Naj res v primeru poskusa bega ustrelijo človeka, s katerim so še včeraj delili sobo, hrano, erotične revije?

Zgodbo spremljamo skozi oči mladega desetarja Duplančića, ki »broji sitno« in se veseli jesenskega vpisa na fakulteto. Sanjari o dekletih, tudi tisti, ki jo ljubi, ona pa se zanj ne zmeni. Misli na starša, ki ju zagotovo skrbi. Neke noči se pred njegove oči zelo živo vrne ogromen črn volk, ki ga je v sanjah preganjal skozi otroštvo. Njegova četa je vse bolj zmedena in čeprav on sam ni več tako odločen kot je bil, pa v prvi vrsti ostaja človek, ne vojak, ki zgolj slepo uboga in posluša ukaze nadrejenih. Pa čeprav mu grozi vojaško sodišče! Tudi, ko se vmes v vojašnici nepričakovane prikaže mama, Goranu ni lahko. A dezertirati ne želi. Pretresljiv prizor, ko vojak iz njegove čete, Slovenec Tomaž, odide do ograje (čez minsko polje, za katerega niso vedeli), na drugi strani pa je slovenski teritorialec, njegov brat Matjaž. Pa, ko se pred zapornico prikaže avto, v njem pa domnevna španska novinarka s snemalcem. Vojaki so z živci na koncu! Puške so naperjene, pripravljeni so streljati, na novinarje, civiliste. In ker je vodja vojašnice, podpolkovnik Šipčić slovenskim oblastem zagrozil, da bo začel streljati po Ljubljani, predvsem pa po bližnjih strateških objektih, so dobili nazaj vodo in elektriko. Vojna, ki je res trajalo samo deset dni, a kot je zgovoren nočni dialog na straži, vlekle so se minute in vlekli so se dnevi. V neskončnost.

Avtor, Goran Duplančić, ki je JLA in šentviško vojašnico »zapustil« pred sklenitvijo premirja, se je moral nato soočiti z vojno še v svoji novi domovini. Stike s sovojaki iz ljubljanske vojašnice je povsem izgubil. Vpisal se je na fakulteto in postal doktor fizike. Ter amaterski stripar. Dve leti je ustvarjal in na stripovskem forumu objavljal odlomke Vojne. Risoroman je vsebinsko poln in bogat in mnogi se bodo vrnili dobrih trideset let nazaj in dneve neke (tudi umetno ustvarjene vojne) norije znova podoživeli. Pri sami risbi bi lahko rekel, da gre za delo amaterja, ampak – zelo dobrega amaterja, ki razume strip kot tak. Zagotovo mu je pomagalo tudi to, da je strip rad bral in se tako v sami vsebini pokloni kultnemu Dylanu Dogu. Pokloni pa se tudi številnim glasbenikom in pesmim, ki so ga v tistih dneh spremljale – že omenjeni Prljavo Kazalište, pa Bajaga, Riblja Čorba, Đorđe Balašević in Rani mraz. Pesmi, ki spomnijo na staro in novo domovino, dom, ljubezen, prijatelje …  

Pravzaprav edino, kar pri risoromanu pogrešam oz. me moti, je prevod dialogov. Po mojem mnenju Vojna izgubi tisto »nekaj« s tem, ko beremo dialoge med bratskimi narodi Jugoslavije v slovenščini. Besedila pesmi so recimo ostala v izvirniku (s prevodi na koncu), dialog s špansko novinarko tudi (spet s prevodom na koncu), zakaj je bilo potem potrebno prevajati dialoge? Resno razmišljam, da bi ga poiskal v izvirniku in vidim, kaj oziroma če kaj, se je izgubilo v prevodu. Sicer pa je Vojna vsekakor strip, ki ga priporočam v branje. Kot sicer izvemo iz uvoda, je tu le ena od mnogih zgodb, ki so se izgubile v številnih drugih »junaštvih«, pa vseeno – zgodba, ki jo je vredno prebrati. Zgodba, ki vojno pokaže v drugi, življenjski luči, skozi oči vojaka, pred katerim je še celo življenje. Vojaka, ki je v prvi vrsti človek.     

Založba ZRC, 2022