Hamo & Tribute 2 Love: 22

Peta plošča naše blues rock institucije, kar so Hamo & Tribute 2 Love v teh letih vsekakor postali, ni nova. Vsekakor je zelo sveža, s kopico zanimivih skladb, v katerih človek po vsakem novem poslušanju sliši in odkrije kaj novega. Prav to pa je tista kvaliteta najboljših plošč.

22 nosi letnico 2022 in je bila na vinilnem nosilcu zvoka izdana lani, v čudoviti sinje modri podobi, tudi v nekoliko omejeni izdaj s posebnim darilcem in osebnim dotikom. Treba je priznati, da fantje radi pocrkljajo svoje poslušalce (in ja, na koncertih je še vedno veliko več žensk!). Vinilna plošča je izšla pred njihovim velikim koncertom v Križankah, v nekoliko bolj sijoči in digitalni obliki pa ju pričakujemo v kratkem, ko bodo zavzeli še oder Kino Šiška. (In prosim, ne me spraševat, kako drugačen je zvok vinila, saj je moj gramofon ravno toliko dober, da plošče predvaja, občutki so pa res bistveno drugačni).

Kako se je moj odnos do skupine razvijal, si lahko preberete v opisu njihove prejšnje plošče 4K in ga ne bi želel ponavljati. In kot je jasno razbrati iz uvoda, me znajo Hamo & Tribute 2 Love vsakič znova presenetiti in tudi navdušiti. Drobce te plošče sem slišal (kot vsi ostali) še preden je izšla in od izida do danes sem jo v celoti poslušal nekaj desetkrat, po zaslugi Val 202 posamezne skladbe pogosto slišim tudi takrat, ko plošče ne poslušam namensko. Ampak šele danes, ko sem nekoliko bolj naostril ušesa, sem slišal veliko še neslišanega. (ja, zaključna stavka uvoda sta popolnoma resnična)

Lahko bi rekli, da je bila tema prva plošč predvsem ljubezen, že na 4K so znali biti fantje kritični do marsičesa, kar se dogaja okrog nas. (Seveda, Gremo se igrat boga je pred khm-khm leti dokazala, da Hamo ni zgolj sanjač) No, covid-19 in vse tisto burno in nemogoče dogajanje dveh let je pri marsikom poskrbela za zanimive zasuke in spremembe. Predvsem je spremenilo pogled vseh nas na svet okrog nas in svet v nas.

22 je, vsaj v mojih ušesih in očeh, kar konkretna (samo)refleksija in resno opozorilo, v kaj se spreminja naš svet. Že prva pesem, Ideje boga, nas malo oklofuta. Polna iskrivih misli, z zapomnljivim refrenom, raztrgana, hrupna in jezna. Kako delamo in razmišljamo in ali si tega res želimo? Rojena čist na konc tisočletja bi morala oklofutati koga drugega (tiste, rojene na koncu tisočletja), ki jih je vse težje nagovorit, saj ne želijo poslušati in so tako zelo prepričani v svoj prav, da ne vidijo, kako so ne le del, ampak tudi vzrok propadanja naše družbe. Mogoče bi tukaj lahko omenil pesem Mali mož (čao sonce), za katero se zdi, da se avtor v njej poslavlja od otroka, ki je (prehitro) odrasel in odšel v svet. Trenutki, o katerih starši iz ust svojih najstniških otrok poslušamo dolga leta. Trenutki, za katere si na neki točki želimo, naj že vendar pridejo, pa smo nanje, ko enkrat dejansko pride do njih, popolnoma nepripravljeni. Takrat … jim lahko le zaželimo najboljše in upamo, da smo jih naučili vsega, kar potrebujejo za življenje. Tudi, če pripadajo generaciji, rojeni čisto na koncu tisočletja. Sončen dan je še ena tistih pesmi, ki smo jo velikokrat slišali in se na prvo poslušanje zdi tako zelo pozitivna in sončna, pa daleč od tega – govori o podnebnem segrevanju in kako se spreminja (in se še bo) svet okrog nas. Hamo omenja plažo v Postojni, tropsko obzorje, 23 stopinj decembra (saj se vsi spominjamo lanskega božiča?!) in se v zaključku spominja nekih starih časov brez električnih avtov, ko je bilo življenje normalno. No, zaključek je pravzaprav zvočni razpad, instrumentalna apokalipsa, kot jo lahko izvedejo le Hamo & Tribute 2 Love.

Recimo, da sem ustvaril kategorijo samorefleksivnih pesmi, v katero vsekakor sodijo tudi Temni svet, Vse lepo za vse in Zato ker je mraz. Prva, v kateri ima Hamo mnogo bolj grob, obenem pa tudi tresoč glas, z njo nagovarja (vsaj tako se zdi) ženske, saj kitice začenja z »Dobrodošle v …« in za katero bi lahko rekli, da je bolj osebna kot karkoli doslej napisanega. Osamljen, temen in bled je njegov svet, daleč od tistega brezskrbnega zvezdniškega življenja, kot si ga morda kdo predstavlja. Pozorno poslušajte! Vse lepo za vse je popolnoma drugačna – prešerna pesem, poln optimizma, ki si jo lahko zavrtiš pravzaprav kadarkoli – poleti na kakšni plaži, ob tabornem ognju ali pozimi, pač v družbi najbližjih in najdražjih. Orgle Denisa Horvata so tokrat tiste, ki prevzamejo vodilno vlogo in čudovito peljejo pesem, po kateri bi lahko pravzaprav sklepali, da je Hamo (kot avtor besedila) zadovoljen s tistim, kar ima v življenju, ker, kot pravi, »dal sem pike na vse konce« in dopolni, da je bilo »lepo leto, ker si ti k nama pripela svoje sonce«. In še Zato ker je mraz, igriva in polna samoizpraševanja, z verzi, v katerih se spopada z »banalnostmi«, ampak … sam sem jo slišal kot pesem, ki govori o tem, da se preveč ukvarjamo in obremenjujemo s stvarmi, na katere nimamo vpliva in tudi, če so dobre, v njih ne znamo uživat, za nameček pa se ne znamo potruditi pri stvareh, na katere lahko vplivamo. Vsekakor verzi, v katerih se zlahka prepozna marsikdo od nas.  

In naposled pridemo še do ljubezni, ki je seveda prisotna tudi v nekaterih od že omenjenih pesmi, ampak kot nosilno rdečo nit jo najdemo vsekakor v pesmi Lubezen – kako je ljubezen pravzaprav ves čas prisotna in nekje blizu, pa čeprav se ljubimca ves čas srečujeta in se oddaljujeta, sta blizu in hkrati tako daleč. Podobno tematiko najdemo tudi v čudoviti Pusti mi prižgano luč – v razmerju sta (načeloma) vedno dva, ki se imata hkrati rada in sta skupaj, a si obenem puščata prostor in svobodo, da sta samosvoja. Čudovit zaključek, kjer seveda nisem mogel, da ne bi slišal veliko hendrixovskih elementov s harmonijami in prelivanjem. (namig: poslušajte Hendrixovo mojstrovino Electric Ladyland in ne tistih očitnih uspešnic!) Pa še Naprej, saj veš, pozitivna in v prihajajoče lepo zagledana pesem, z večglasnim petjem, lahko bi rekel prefinjena in subtilna ljubezenska izpoved.

Plošča, polna čudovite glasbe, ki seveda prehaja neke žanrske blues in rock omejitve. Vsak delček glasbe je na svojem mestu. Plošča, polna modrih misli, izpoved in razmišljujočih iztočnic ter vsebin, ki bodo prestale test časa. Ena tistih plošč, ki jo boste z veseljem in užitkom poslušali znova in znova. 22 je plošča, kot jih je v slovenskem prostoru res malo. Premalo.

Rating: 5 out of 5.

Šal, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: