Karel Destovnik – Kajuh je eden tistih skoraj mitskih likov slovenske poezije – umrl premlad, v partizanih, za njim pa je ostala sicer skromna, a vsebinsko neverjetno bogata zapuščina. Mimo tistega, kar se o njem učimo v šoli – če se sploh; kaj vemo o njem?
Zadnje čase imamo v Sloveniji vrsto odličnih primerov, ko pomembne dogodke ali osebe spoznavamo skozi stripovsko (ali pač risoromansko) naracijo – požig Narodnega doma v Trstu, Cankarja, Plečnika, reformatorje, slovensko moderno in seveda tudi Kajuha. Čakamo Prešerna, si želimo Kosovela ter zagotovo še koga. Lansko leto je sicer minevalo sto let od Kajuhovega rojstva (13. december) in Knjižnica Velenje se mu je ob tej priložnosti poklonila s kar nekaj izdajami in zbirko Kajuh 100, vsaj ena pa nas še čaka (Kajuh – Zbrane pesmi).
Kajuh – pesnik partizan je risoroman, ki je nastal po knjigi Vlada Vrbiča Prestreljene sanje, scenarij oz. besedilo je prispeval Marijan Pušavec, za imenitne ilustracije pa je poskrbel Zoran Smiljanić, eden najbolj prepoznavnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev. Risoroman je razdeljen na tri dele – Mladost v Šoštanju, V okupirani Ljubljani ter V partizanih in zajema celotno, čeprav kratko, Kajuhovo življenje. Od neželenega (nezakonskega) spočetja, otroštva in mladosti v Šoštanju ter njegove aktivne vloge v mladinskem boju, pa kratkega obdobja interniranstva (Medjurećje v Srbiji), odhoda (oziroma bega) v Ljubljano za čas druge svetovne vojne, saj je v domačem Šoštanju ogrožal svoje najdražje in najbližje ter potem obdobje v partizanih in vse do njegove smrti, 22. februarja 1944, v Šentvidu pri Zavodnjah.
Skozi vse to se prepleta njegova prva ljubezen do Marije Medved, pa potem do Silve Ponikvar, ki so jo Italijani zaprli in je v zaporu splavila njunega otroka, nekaj manjših oz. obstranskih ljubezenskih afer, kjer velja izpostaviti Marto Paulin – Brino, partizansko soborko, sicer pa plesalko iz slavne XIV. divizije, ki je poskrbela za prepis pri izdaji edine Kajuhove pesniške zbirke za čas njegovega kratkega življenja – zgolj 38 izvodov s 27-imi pesmimi.
Kajuha sem imel sam v spominu predvsem kot pisca predvsem ljubezenskih pesmi, polnih hrepenenja, pa tudi žalosti, bogatih metafor in nasploh občutka za lepoto slovenskega jezika. In čeprav za čas vojne ni napisal prav veliko, je že v času (tik) pred vojno (treba je vedeti, da je vojna kot taka k nam prišli skoraj dve leti po uradnem začetku in napadu na Poljsko) napisal vrsto narodno budilnih pesmi, kjer je Slovence ponosno pozival k boju proti nemškemu okupatorju, zaradi česar je bil ves čas pod drobnogledom – tako nemške oblasti v Šoštanju kot številnih domačih izdajalcev.
Presenetilo me je dvoje – avtorja oz. ustvarjalca nista skoparila z nazornimi prizori izdaj in kaznovanj, a tudi nista zamolčala, da so znali biti zavestni domačini (in partizani) podobno brez milosti. Tisti del zgodovine, ki se je dolgo časa pometal pod preprogo, a se je treba z njim soočiti, le predstavljen mora biti v pravi luči. In kot drugo – kot pomembna figura, s katerim si je Kajuh izmenjal mnogo življenjskih modrosti, v delovanju tako XIV. divizije kot narodno-osvobodilnem boju, je predstavljen duhovnik, tovariš Lampret. Še ena tistih stereotipnih zmot, da je med drugo svetovno vojno vsa duhovščina sodelovala z okupatorjem in izdajala lasten narod. Ena od zanimivih debat med njima je npr. o Francetu Balantiču, še enem mladem genialnem pesniku, ki pa je izbral domobransko stran in s svojimi nemškimi soborci umrl v Grahovem – v hiši, kamor so se zatekli in so jo partizani zažgali. Zanimiva je opazka, kako ga niti obdobje v Gonarsu ni spametovalo, da bi videl resnico, a po drugi strani – morda ga je obdobje v Gonarsu zlomilo, da se je uklonil okupatorju. Ni bil edini.
Skozi risoroman spoznamo tudi druge slovenske pomembne može, tudi iz kulturnih oz. umetniških vod – npr. Mateja Bora, Lovra Kuharja, Božidarja Jakca (ki je poskrbel za enega najbolj slavnih Kajuhovih portretov), pa kultnega komandanta Franca Rozmana – Staneta in vrsto drugih ustvarjalcev, ki so za čas druge svetovne vojne skrbeli za to, da je slovenstvo ostajalo živo. Presenečen sem bil nad informacijo (spet nekaj, česar te v šoli ne naučijo), da je bila morda ena najslavnejših Kajuhovih pesmi – Materi padlega partizana, objavljena v prvi številki revije Naša žena, 10. decembra 1942. Sedemdeset let kasneje sem tudi sam pisal za revijo Našo ženo in čeprav Kajuhu ne sežem niti do gležnjev in ja, je vmes minilo sedemdeset let, si vseeno štejem v posebno čast, da sva s tem velikanom slovenskega pesništva pisala za isto revijo.
Ilustracije Zorana Smiljanića so imenitne in so me navdušile podobno kot pri Plečniku ali Črnem plamenu. Praviloma črno-bele, z redkimi, a toliko bolj intenzivnimi in zapomnljivimi rdečimi poudarki. Pestra paleta čustev na obrazih, Kajuhovo pokašljevanje in njegov značilen (menda kracajoč) rokopis, popevanje in recitiranje, polno čustev in strasti … vse tisto, kar mora res odličen strip ponuditi, da se bralcu vtisne v spomin.
Kajuh – pesnik partizan je za risoroman obsežno in res bogato delo, ki ne bi smelo manjkati na naših policah, ob podobnih (v uvodu omenjenih) izdajah drugih slovenskih velikanov in le želim si lahko, da se bo izdajanje tovrstnih del nadaljevalo. V prvi vrsti zato, ker nekatere pozabljene ali celo spregledane ljudi in dogodke v sveži podobi predstavi tudi mlajšim, vsem nam iz »stare šole« pa ponudi tudi malce drugačen vpogled in pogosto nastavi ogledalo. Do kam smo pripravljeni iti in kaj vse storiti – zase, za družino, dom, domovino?
Knjižnica Velenje in Buča, 2023
maticpise.com 