Knjiga o (skoraj) brezpogojni, zagotovo pa brezmejni materinski ljubezni. Knjiga o materi in njenem sinu, narkomanu. Tokrat bo drugače je oguljena (in zlorabljena) fraza, v tem primeru pa brutalno iskrena in resnična izpoved.
Saša Kveder je zgodbo o sinu Janu (šele sedaj sem se spomnil knjige Janov krik Marinke Fritz Kunc iz sredine osemdesetih, ki so jo pogosto opisovali kot slovensko verzijo Mi, otroci s postaje ZOO) skoraj zagotovo pisala s cmokom v grlu in solzami v očeh. Razcefranim srcem in raztrgano dušo. Težko se spomnim, kdaj sem med branjem kakšne knjige tolikokrat zajokal. Prikazovali so se mi prizori, slišal sem stavke in obljube, vrteli so se filmi. Za nazaj in na nek način se bojim, da tudi za naprej. Moj 16-letni sin ni odvisnik, sem pa že nekajkrat s strani strokovnjakov slišal, da je odvisniški tip in da bo imel zaradi tega v življenju težave. Zadnja štiri leta prestajamo veliko težav, dosegamo vedno novo dno (avtorica se v knjigi pogosto vpraša, kje je Dno – ultimativna točka konca, od koder gre lahko samo še na boljše), z bivšo ženo si na vse pretege prizadevava – razumeti, pomagati, sprejemati, verjeti, podpirati; in sinu nudiva vedno znova in znova tisto drugo priložnost. Inteligenten, empatičen, simpatičen, a tudi impulziven, introvertiran, brez prave samozavesti, slaba družba ga privlači kot magnet, nesposoben reševanja težav. Izgubljen.
Tudi Jon, glavni (anti)junak knjige Tokrat bo drugače, je vse našteto, in seveda še kaj. Nadarjen za risanje, hitro razume računalnike, da nekaj na svoj videz, se hitro uči, privlačen. In potem pride tisti zloglasni »ampak«. Na koncu izvemo, kje, kako in zakaj se je začelo. Tudi Jon je dobil nešteto drugih priložnosti. Pri petnajstih letih je začel padati in potem strmoglavil v brezno droge, skoraj dvajset let kasneje se še vedno vsak dan bori. Pa ne le on, tudi njegova mama (v knjigi Sandra, v resničnem življenju Saša) se.
In ja, »Tokrat bo drugače« je za starše fraza upanja, ki jo izrečemo vsakič, ko opazimo skoraj neznaten premik na boljše. Za druge neznaten, za nas pa podoben Armstrongovemu na Luni. Za tiste, ki so v težavah, je »Tokrat bo drugače« stavek, obljuba, zagotovilo, za katerega pravzaprav vedo, da je laž. Nikoli ne traja dolgo. Včasih dan, drugič teden, morda celo mesec. A pravzaprav ni nikoli zares drugače.
Strah. Telefonski klici z neznanih številk. Včasih kliče on, pogosto policija, spet tretjič iz različnih zdravstvenih ustanov. Vsak telefonski klic z neznane številke prižge rdeči alarm. Kaj se je zgodilo tokrat? Kraja, nesreča, predoziranje, poskus samomora, napad, beg … Izgovori, laži, pretvarjanja. Prelaganje krivde. Vsakič znova zavedanje, da tudi tokrat ne bo drugače. Prošnje in prosjačenje za denar, ki ga ni nikoli dovolj. Potrebuje ga takoj zdaj nujno. Mobilni aparat, s katerega nikoli ne pokliče, ker ga je prodal. Superge in druga oblačila, ki jih zamenja za drogo. Urinski testi, ki vsakič znova potrdijo najhujše nočne more. Modre vreče, v katere tlači svoje borno imetje in se z njim podaja na Cesto. Cesta, na kateri išče lastnega otroka, saj se ne preda. Ne neha upati, da bo tokrat drugače. Svetovanja, zdravljenja, strokovna pomoč, poskusi odvajanja, takorekoč brezupen boj neverjetno močnega starša, mame. Nešteto drugih priložnosti in upanja. Iskanje še tako šibke bilke upanja. Spremljanje propadanja lastnega otroka, ki mu je v življenju nudila vse.
Eden od stavkov, ki ga starši najstnikov (naj so problematični ali ne) pogosto slišimo je ta, da ko bodo stari 18. let, bodo odšli od doma. Ker z nami ne morejo biti, samo težimo, nič ne razumemo in ves čas bi nekaj radi od njih. Jon je odhajal, pogosto sam od sebe, nekajkrat na podlagi ultimata. Na Cesto, zdravljenje, v komuno … In tudi starši pogosto rečemo, da bomo otroke, ko bodo enkrat stari 18. let in zanje ne bomo več dolžni skrbeti, postavili pred vrata, pa naj se znajdejo in živijo po svoje. Nihče od nas si v bistvu ne predstavlja, kako težko in nemogoče je to narediti. Jon je šel, Sandra je skrbela zanj – pri 18., 25., tridesetih in kasneje. Tudi, ko so ji vsi govorili, da je polnoleten in odgovarja zase, ni nehala skrbeti zanj. In seveda je ni nehalo skrbeti zanj. Lahko je nekaj reči, veliko težje pa narediti. Tudi otroci se ne zavedajo, da samostojno življenje ni tako preprosto in postlano z rožicami. Če si narkoman, je še toliko težje – potem je tvoj dom res Cesta, kjer si za vse ostale preprosto nihče in kjer te nekje na poti, niti ne nujno na koncu (ter niti ne nujno, v mnogih primerih pa), čaka smrt.
Jan iskreno zapiše v spremni besedi, da bi se vsekakor odločil za drugačno pot, če bi lahko čas zavrtel nazaj. A ga ne more. Prepričan sem, da bi tudi Saša marsikaj storila drugače. In kot napiše dr. Zoran Milivojević, je »knjiga lahko zelo koristna za vse tiste, ki ne razumejo, kako težka in uničujoča je odvisnost od drog kot individualni in družbeni problem.«
Knjigo preberite, da boste morda prepoznali kakšno opozorilo, videli, slišali … Moram priznati, da si glede sinovih težav ne zatiskam oči, a sem se med prebiranjem knjige pogosto vprašal, ali si morda vseeno ne mečem peska v oči? Morda pretiravam, vsekakor pa menim, da me je knjiga našla v pravem času in z razlogom. Skratka, ne zatiskajte si oči, ne lažite si in ko boste po prvem »Tokrat bo drugače« spoznali, da ne bo, ukrepajte. Preden bo prepozno, za vse. Jaz sem odločen, da čez deset ali petnajst let ne želim takole obujati spominov in napisati podobne knjige …
Buča, 2023
maticpise.com 