Knjiga s podnaslovom Spomini tožilke ter naslovnica, s katere v vas zre prodorni pogled avtorice, lahko rečemo ene najbolj (če ne kaj najbolj) znanih slovenskih tožilk – Vlaste Nussdorfer.
Tisti, ki ste brali njeno avtobiografijo Nekaj vam želim povedati boste menda v tokrat zapisanem našli veliko znanega, si pa mislim, da je v avtobiografiji najbrž še kaj več, predvsem osebnega in vezanega na njeno kasnejše delo – Beli obroč, varuhinja človekovih pravic ter pro bono svetovalka za človekove pravice, socialno politiko in humanitarnost. V Tanki črti se gospa osredotoča predvsem na svojo, 35 let dolgo kariero tožilke – od pripravnice do namestnice temeljnega javnega tožilca ter okrožne, višje in vrhovne državne tožilke. Ko sem kolebal, ali se knjige lotiti ali ne, sem dobil namig, ki me je seveda »kupil« – »Bere se kot kriminalka.«
Pa se res? Na nek način vsekakor. Vsi, ki berete kriminalke (ali pa mogoče spremljate senzacionalne novice o zločinih), veste, da so tožilci vedno nekje blizu. Prav v slovenski literaturi imamo enega, ki je pravzaprav glavni lik napetega branja – govorim seveda o Miu Aurelliju iz trilogije Irene Svetek: Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ. Aurelli je sicer veliko bolj kriminalist oz. preiskovalec kot pa tožilec in to je tisto, kar mi je pri Tanki črti všeč – lik tožilcev je vedno nekje v zraku in nihče ne ve čisto točno, kaj počnejo, razen tega, da tožijo oz. obtožijo in so pogostokrat v prvi bojni liniji, ko gre karkoli narobe – naj bo kazen premila, prestroga, obtoženec oproščen …
Vlasta Nussdorfer nas v knjigi popelje skozi kariero tožilca – skozi dneve in noči, vsaj zame mukotrpno birokracijo, s katero se spopadajo, delo v pisarni, na terenu, v sodnih dvoranah, zasliševalskih sobah (oziroma sobicah), v priporih in zaporih. V bistvu si sploh ne znamo predstavljati, koliko dela opravijo, predvsem pa, kako to bremeni njihova življenja, sploh zasebna.
Posilstva, umori in samomori, spolni delikti nad (lastnimi) otroki, tatvine in ropi, tudi oboroženi, takšne in drugačne prometne nesreče so včasih zgolj ledene gore in prav tožilci so nemalokrat tisti, ki se morajo z ustrezno pripravo in raziskavo ter seveda sodelovanjem z ostalimi organi »pregona« soočiti z vsem tem in priti do nezmotljive resnice. In potem imaš na eni strani žrtve, mnoge vidiš – ustreljene, zabodene, razmesarjene, razkosane (in recimo spravljene v vrečkah v zamrzovalni skrinji), posiljene, pretepene in žal še marsikaj. Prepričan sem, da podobe ostanejo v spominu in nimam pojma, kako nekaj takega spraviš iz spomina.
In na drugi strani imaš storilce – včasih so to drobne tatvine, drugič oboroženi in dobro načrtovani ropi, včasih je samoobramba in (poskus) umora v afektu, spet drugič (hollywoodsko) načrtovan umor, pa razprtije med zakonci in kot žrtve – otroci. In vloga tožilcev je, da pripravi vse potrebno za obtožnico in obtožbo storilcev kaznivih dejanj. Na drugi strani je obramba, pogosto razvpite odvetniške pisarne in slovita imena, katerih glavna naloga je – ne glede na to, ali je klient res kriv ali ne; obramba. Nekje vmes so potem še sodniki (in sodnice, seveda), takšni in drugačni. In če si ti kot tožilec tisti, ki z odlično pripravo in prepričljivim nastopom poskrbiš, da gre nekdo – ki je pogosto ravno tako sin, oče, mož, brat …; za nekaj let (in nalijmo si čistega vina, da so pri nas kazni pogosto smešno nizke) upravičeno v zapor, imaš na sebi takorekoč tarčo. Delo tožilca je častno in pomembno, predvsem tudi zelo pogumno, si pa ne predstavljam, da se ves čas, celo življenje bojiš, kdaj te bo nekdo, ki je že zakrivil kaj okrutnega, prepoznal in se odločil poravnati račune. Grozljivo.
Vlasta Nussdorfer nekaj takih trenutkov strahu opiše, tako kot trenutkov groze, ki so ostali po ogledu prizorišča zločina, a priznam, da jih je manj, kot bi pričakoval. Priznam pa, da me po prebranem še toliko bolj presenečata mirnost in razsodnost, ki ju je avtorica vedno izžarevala. V spominih so vključene tudi izjave nekaterih kolegov, s katerimi je v karieri sodelovala in ki kažejo na veliko mero spoštovanja in tudi ponosa. (Najbrž) upravičeno.
Zakaj najbrž? Prepričan sem, da je Vlasta Nussdorfer svoje delo opravljala po najboljših močeh in tu gre bolj kritika na delovanje našega sistema, ki tožilce (in linijo ljudi, ki sodelujejo v tem procesu dokazovanja krivde) pogosto osmeši. Iskanje lukenj v sistemu, zavlačevanje postopkov, blage kazni in še bi lahko našteval. Nimam pojma, kakšna je njena moč oz. moč tožilcev, ampak kazenski zakonik bi bilo potrebno spremeniti. V knjigi zanimivo opiše primer nekega predavanja, kjer je mladeniču na njegov očitek, da sta tožilstvo in policija represivna organa, predočila izmišljen primer zločina, katerega žrtev bi bil on sam in poskrbela za zanimiv obrat v razmišljanju.
Zdaj pa takole – če nekdo nekoga načrtno umori (ali ga poskusi umorit), posiljuje otroke, dolga leta izvaja takšno ali drugačno nasilje, ogoljufa in v socialno stisko pahne na desetine delavcev, sam pa uživa v kakšni davčni oazi, zavestno prehitro zapelje v križišče skozi rdečo luč in povzroči smrt n-števila ljudi … zame osebno tak človek ne bi smel nikoli priti iz zapora. Ne pa, da gre za rešetke za mogoče 10 let, je zaradi lepega obnašanja celo predčasno izpuščen ali – v zame najslabšem primeru; je zaradi nekih postopkovnih napak, celo oproščen. In prav res čakam trenutek in me je tega obenem zelo strah, ko bodo ljudje začeli pravico jemati v svoje roke. Sam kot oče vedno pravim, tudi svojim otrokom – »Če vam bo kdorkoli želel karkoli storiti, bo imel opravka z mano, ampak ne z mano prijaznim, skromnim, sramežljivim, zadržanim in pogosto ponižnim očijem, ampak tipom, ki se mu je utrgal film, ker mu je nekdo posilil/oropal/ubil hči ali sina.« Na prostost bo odšel, ker je bil v času dejanja »zmanjšano prišteven«, saj si bo lahko privoščil razvpitega odvetnika, čeprav mogoče živi od socialne podpore. In takrat je ni ne sile, ne človeka, ki bi me ustavila. Si bom zaslužil kazen? Vsekakor. Najstrožjo. (Mimogrede in zelo pomembno: upam, da do tega nikoli ne pride, ker se res nikoli ne želim znajti v tej vlogi in tega ne privoščim nikomur, obenem se sprašujem, zakaj nekateri pač to počnejo. Iz užitka, potrebe ali ker tudi njim na nek način »poči film«?). Naši sodni mlini v takih primerih prevečkrat zatajijo, meljejo predolgo, ljudje pa živijo z bolečino in praznino. Tudi taki primeri, ki so se vlekli leta in leta, so opisani v tej knjigi. Metallica v pesmi … and Justice for All tako pojejo »Justice is lost / Justice is raped / Justice is gone / Pulling your strings / Justice is done / Seeking no truth / Winning is all.« Mogoče sem šel predaleč in čisto izven vsebine, mogoče pa tudi ta moj »izliv« kaže in potrjuje, s kako kompleksnim in zahtevnim delom se srečujejo tožilci.
Tanka črta se bere kot kriminalka. Žrtve so znane (nihče seveda ni imenovan), prav tako praviloma tudi obtoženci. Dokazi jasni, sodba pa kakor kdaj. Za posamezna področja je avtorica vključila tudi zakonske člene, ki določajo kazni, pa spet – včasih se mi zdi, da gre le za črko na papirju, ki bi jo bilo treba nujno spremeniti. Vlasta Nussdorfer tudi v knjigi posebno pozornost nameni otrokom in tako ni presenečenje, da je ustanovila Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam nasilja ter bila kasneje varuhinja človekovih pravic, kjer pa je bila še pogosteje pod drobnogledom javnosti. Žal imamo v Sloveniji čisto preveč primerov, ob katerih lahko le nejeverno zmajujemo z glavo. Zanimiv obet je zadnji stavek opisa o avtorici – Vlasta Nussdorfer, mati dvema otrokoma in babica trem vnukom, si želi v prihodnje še več pisati, morda prvi kriminalni roman. Pri njenih izkušnjah in tudi občutku za pisanju, znamo dobiti zares napeto branje.
Tanka črta je knjiga, ki jo boste res hitro prebrali in ponuja odličen uvid v delovanje in ukrepanje tožilcev pri nas. Vsekakor bo spremenila vaš pogled na njihovo delo ter številne dileme in prepreke, s katerimi se soočajo. Borci za pravico, ki pa jim nemalokrat – pa ne po lastni krivdi; tudi spodleti.
Beletrina, 2023
maticpise.com 