Volkovi

Andreja Šifrerja poznamo po številnih (zimzelenih) glasbenih uspešnicah, tokrat pa se nam predstavlja s knjižnim prvencem, ki je opisana kot »prva pop rock glasbena kriminalka«. Hja …

Volkovi (knjiga, ne glasbena skupina, okoli katere se vrti zgodba) so menda deset let počivali pri Šifrerju na mizi, ker je bil odziv nanje precej mlačen. Morda je deset let kasneje »krivo« to, da imamo Slovenci Goloba, Demšarja in Svetkovo (ter še koga), ki so tudi na tej strani Alp umetnost pisanja odličnih kriminalnih zgodb dvignil na zavidanja vredno raven. Seveda je zanimivo, da so vsi trije »recepte« našli onstran naših meja, kar velja tudi v glasbenem svetu za Šifrerja in številne njegove kolege. No, morda je deset let kasneje še dodatno »krivo« to, da je knjigo pohvalil Tomaž Domicelj (pa bom mnenje zadržal zase), da je bila všeč Juretu Franku (tistemu smučarju, ja, sedaj pa producentu, ki pri nas med drugim uspešno prodaja muzikal Mamma Mia) in da je na platnici natisnjena izjava samega Tadeja Goloba, kako komaj čaka, da v roke vzame Šifrerjevo kriminalko.

No, tudi jaz sem se veselil in še isti večer začel s prebiranjem. Avtor, ki vsekakor zna pisati (pesmi), rock glasba in kriminalka. Še Jo Nesbo bi si težko izmislil boljšo zasnovo. In seveda ne morem mimo tega, da je naslovnica lep poklon kultni in odlični plošči nesmrtnih Beatlov, Abbey Road.

Uvodnih dvajset strani avtor porabi za zgodovinsko lekcijo o Ottu von Bismarcku (in še nekaj drugih zgodovinskih likih), saj je glavni junak – Aleks Špiler, njegov pravnuk. Za primerjavo – Zoran Predin je takih dvajset strani raztegnil v odličen roman Mongolske pege, Šifrer pa je v meni skoraj ubil željo po nadaljevanju branja. Zakaj dvajset strani, ki na samo zgodbo pravzaprav nikakor ne vplivajo?! Avtor pri junaku Špilerju pogosto omeni pogajalske in diplomatske spretnosti, ampak – na vrhuncu kariere jih pa ni imel, glede na vse spore in zamere?

Aleks Špiler je alfa in omega glasbene skupine Volkovi, ki so z delovanjem prenehali okrog leta 1995, po letih neverjetnih uspehov, razvrata, bajnih zaslužkov, droge in alkohola, takšnih in drugačnih ekscesov. Tukaj je treba dati Šifrerju plus, da je Volkove žanrsko zapakiral v pop rock in v kali zatrl kakšna ugibanja, kdo bi lahko ta skupina sicer bila? Ker neke neverjetno uspešne pop rock zasedbe Slovenci pač nismo nikoli imeli. Še najbližje bi bili lahko Hazard (preveč pop), mogoče Lačni Franz (preveč novi val in rock), Martin Krpan (nikoli tako zelo popularni), Videosex (»preveč« žensk ter povsem drugačen žanr), po ekscesih seveda Buldožer (marsikaj, nikakor pa pop), v prvi polovici devetdesetih pa so začele vznikati rock skupine, ki svojo trdoživost dokazujejo še danes – Big Foot Mama, Siddharta, Dan D, Mi2, na nek način Sausages. Samo naj kdo ne omeni Agropopa ali Pop Design, čeprav bi bili sploh slednji glede na vse spore in preobrate dejansko še najbližje temu. Plus za zgodbo. Volkovi so najbrž vse našteto in še kdo.

Aleksa Špilerja, sedaj učitelja, prebudi telefonski klic in sporočilo, da je ponoči avto do smrti povozil Braneta. (mogoče hommage pesniku in vodji skupine Otroci socializma Branetu Bitencu, hkrati pa tudi opomin na nesrečo, ko je v Varaždinu po festivalu Frequency, ko je tam kot glavna zvezda nastopil sloviti Carlos Santana, med nastopajočimi pa je bil tudi Zoran Predin, avto do smrti povozil priznanega hrvaškega glasbenega kritika Darka Glavana). Glas na drugi strani pripada Daretu, pevcu Volkov. Brane Nečimer je bil bobnar Volkov, nekaj let prej pa je v ne povsem raziskani nesreči med počitnikovanjem v Egiptu umrl tudi basist Mare. Morda je bila nesreča, ampak seveda ni bila in kriminalist Kern je prepričan, da je bil Brane umorjen. In da sta v življenjski nevarnosti tudi druga dva Volkova. V raziskavo umora (med osumljenci je nekaj časa tudi Aleks, saj ni bilo nikogar, ki bi lahko potrdil njegov alibi) je od začetka vpeta tudi privlačna policistka Marta, na katero Aleks kaj hitro vrže oko.

Ne pričakujte kakšne resne forenzične raziskave, kjer s podrobnostmi prepriča Golob, tudi globljega psihološkega vpogleda ala Svetek ne boste dobili, ampak boste nekaj strani tavali v slogu Demšarjevega Vrenka. Pozoren bralec bo kaj hitro sicer izluščil iz zapisanega, kdo je (najbrž) kriv.

Zgodba na tej točki postane zanimiva, še posebej za tiste, ki ste v glasbo (lahko bi bila tudi kakšna druga oblika kulture) vpeti kaj bolj od površnega poslušanja zlajnanih uspešnih na komercialnih radijskih postaja in prebiranja tračev. Aleks v tragediji (ja, Brane je bil res ubit) zavoha kri. Dobro, recimo rajši drugo priložnost. Vsi govorijo o Branetu, vsi vrtijo glasbo Volkov, vse zanima, kaj počneta preživela Volka in kdaj, če ne sedaj, ko je – za nameček v sezoni kislih kumaric; vsa pozornost usmerjena vanje. Z Daretom zakopljeta bojno sekiro, začneta celo ustvarjati novo glasbo, predvsem pa se pripravljata, da bosta v čast Branetu in Maretu izdala novo ploščo in šla na poslovilno turnejo. O mrtvih samo dobro, predvsem pa dajmo kaj zaslužit na njihov račun … teh primerov iz daljne in bližnje preteklosti raje ne grem naštevat. Šifrer gre na nekaj mestih kar podrobno v drobovje, kako delajo (ali pač so delali) številni managerji in organizatorji koncertov, kako funkcionirajo mediji (še posebej radio in televizija) in čeprav imaš lahko srečo, je potrebnega veliko več. Prepričan sem, da se bo marsikdo prepoznal v kakšni osebi ali dogodku, namigu, čeprav je seveda vse izmišljeno. In upam si trditi, da vsem prebrano ne bo všeč.

Vmes spet natrosi nekaj za zgodbo povsem nepomembnih enciklopedičnih podatkov, se mi je pa malo zavrtelo v glavi, ko začne pisati o slavnih izposojevalcih oz. kar kradljivcih glasbe. Aleks Špiler ima tu veliko težavo – vsaj dve pesmi je »vzel« Geriju (stranski lik, katerega vloga ni zanemarljiva), v laseh sta si bila tudi z Daretom in nasploh si je pri pisanju in posledično zaslužku vzel monopol. Zakaj se mi je zavrtelo? Mogoče zaradi Šifrerja samega, njegovega prijatelja Domicelja, njunega kolega Mežka, pa tudi Pankrtov, raznih Klinarjev in Košmrljev ne bom niti omenjal, pa da v pozna šestdeseta ne zahajam. Vsi so si izposojali in seveda bi bilo lepo imeti tiste originalne izdaje vinilnih plošč in kaset, da bi človek preveril, ali so bili napisani avtorji originalov, pa lastniki pravic itn. Glasba je krut posel, dogajajo se kraje in izposoje, v sodnih sporih zmaga praviloma tisti, ki je bolj znan in ima boljšo odvetniško ekipo. Kako je bilo to nekdaj, ko ni bilo YouTubea, svetovnega spleta in je bilo glasbo težko slišati, kaj šele dobiti, sploh na tej strani »železne zavese«, si niti ne znamo predstavljati. Najbrž pa je nekdo nekaj slišal, malo po svoje zaigral, dodal noto ali dve in »prodal« kot avtorsko. Nekateri so pač imeli nekaj privilegijev, zaradi narave dela dostop do arhiva BBC-ja in so tam slišali veliko zanimivega, tudi pri nas neznanega in potem vse to predelali (ali pa ne) po svoje. Pobrskajte pa tudi po medijskih arhivih, ko Zoran Predin razlaga o podobnosti med njegove uspešnice in uspešnico skupine U2. Pa je bila njegova napisana in posneta veliko prej.

Nazaj k Volkovom … Aleks in Dare tako snujeta nove pesmi, Aleks odkrije, da je njegov kolega ne le odličen pevec, ampak očitno tudi odličen tekstopisec, ki pa ga oni seveda ni nikoli spustil k temu koritu, v zgodbo se vpletajo žene, bivše žene, vdove, odraščajoči otroci, pozabljene ljubezni, odvetniki, klošar Miki (še en pomemben stranski lik), seveda pa ne gre niti mimo skoraj pozabljenih temnih madežev. Pa tu ni le Geri, pomemben in priznan člen močne gejevske skupnosti v Ljubljani, ki mu je Aleks ukradel pesmi, ampak tudi in predvsem neraziskan primer smrti Danice Kompare. Danica je umrla v sumljivih in nepojasnjenih okoliščinah v Hotelu Ilirija, v smrt pa so bili vsekakor udeleženi tudi Volkovi, saj je bila Danica njihova največja oboževalka in glavna »groupie«, pred njeno smrtjo pa so se skupaj zabavali. Kateri Volk in na kakšen način?          

Preobrat in zaključek. Recimo, da je vse pričakovano, mogoče na koncu celo malce preveč privlečeno za lase, v določenih delih tudi pretirano. Boste prebrali in presodili sami. Na nek način me ne bo presenetilo, če se bo Šifrer odločil napisati nadaljevanje – morda pa tudi »prequel«, čeprav … v bistvu ni treba. Volkovi ljubiteljev kriminalk ne bodo niti prepričali, kaj šele navdušili. Šifrerjevi oboževalci jo bodo najbrž prebrali in tudi hvalili, ampak … nič proti Andreju Šifrerju, ampak Volki so vsekakor še en dokaz več, kako težko je napisati res vrhunsko kriminalko.

Andrej Šifrer tudi v pesmih ni pripovedovalec kot Predin ali pokojni Balašević, tudi ni ljudski poet na ravni Kreslina ali filozofsko umirjeni Leonard Cohen, niti ni mojster besed kot Nick Cave in mu tudi ne uspe biti »noir«, kot je to uspelo Zoranu Benčiču. In pri njem tudi ni preskoka kot ga je iz punk poezije v vrhunska prozna besedila izvedel Esad Babačić. Ja, vse to so glasbeniki, pevci, ki so poleg odličnih besedil napisali tudi kaj (odličnega) proznega, Kreslin sicer med vsemi še najmanj. Knjigo in občutja bi najlažje opisal kar z besedo, ki jo je Šifrer slišal pred desetletjem – mlačno. Kot bi oboževan glasbenik deset let obljubljal novo ploščo, ki bo po njegovih besedah seveda odlična in najboljša, sam pa po poslušanju ugotoviš, da ne ponuja čisto nič novega in vznemirljivega …

Didakta, 2023