Mladinski roman avstralskega avtorja Barryja Jonsberga se loteva številnih aktualnih tem, kjer je nekatere mogoče težko preslikati na naše okolje, a je v luči razumevanja mladostniških stisk branje še kako zanimivo. Za vse – mladostnike in starše.
Glavna junakinja romana je 13-letna Cate (oziroma Caitlyn ali preprosto CC), ki po ločitvi staršev dobršen del časa preživlja z mamo in njenim novim partnerjem Samom, vsakih štirinajst dni pa konec tedna preživi z očetom. Ima najboljšo prijateljico Elise in odlično piše.
Konci tedna, ki jih preživi z očetom, so vedno nekaj neobičajnega in znajo bralca malce zmesti. Že v uvodnih poglavjih gresta tako z očetom na prav poseben prostor, kjer sta priča NLP-jem. V Avstraliji je (očitno) mogoče marsikaj, v nadaljevanju pa bralec spozna, da gre pač za očetove posebne projekte, s katerimi želi ljubljeni hčerki vsakič pričarati nekaj posebnega, drugačnega, nepozabnega, recimo kar edinstvenega.
Vse dokler se nekoč ne zgodi nekaj nepričakovanega – huda prometna nesreča (ki seveda ni bila del očetovega skrbno izdelanega scenarija!) in oba se znajdeta v življenjski nevarnosti. Vse se odvija prav v obdobju, ko mamin partner Sam dobi ponudbo za delo v Londonu, kamor bi se z njima preselila tudi Cate. Očetova »malomarnost« je pravzaprav zgolj voda na mamin mlin, da gre Cate z njima, čeprav si najstnica tega ne želi.
Cate se odloči, da bodo »pravico« iskali na sodišču, kjer pa na plano med staršema/bivšima zakoncema, ki se sicer vzajemno spoštujeta in želita predvsem za Cate le najboljše; pride marsikaj zamolčanega. Vmes se mora Cate boriti še s stisko prijateljice Elise (katere starša se ločujeta), literarno slavo (na anonimnem literarnem tekmovanju osvoji drugo mesto, 13-letnica v kategoriji literarnih težkokategornikov) in seveda izpraševanjem, česa si pravzaprav želi.
Na dan sodničine razsodbe, ki se zdi zelo v zraku in bi se lahko nagnila na katerokoli stran (čeprav bi morala biti v ospredju Cate), se zgodi nepričakovano – s kar nekaj zamude se na sodišču pojavi Catein oče in odstopi od procesa, kar posledično pomeni Cateino selitev v Veliko Britanijo ter predvsem njeno veliko zamero do očeta. Kako in zakaj se je njen ljubljeni oče odločil, da kar tako obupa, dekletu ni jasno in ji še lep čas ne bo.
Pa to seveda še ni konec, a ker sem že tako mogoče zapisal kaj preveč, vas zaključno napeto in nepredvidljivo, predvsem pa ganljivo branje še čaka. Verjemite, vredno je. In mogoče mogoče (ali pač najbrž) se vam bo osolzilo oko. (Priznam, meni se je).
Branje se me je najbrž še toliko bolj dotaknilo, ker sem šel nedavno tudi sam skozi proces ločitve in čeprav sva si z bivšo ženo lepo (da ne rečem kar zgledno) »razdelila« odgovornosti glede vseh treh otrok, sem se tu pa tam prepoznal. Z bivšo ženo sva si različna, a oba gledava na to, kaj je in bo za otroke najboljše. Trudiva se, da so pravila enaka ali vsaj podobna, pa vseeno vem, da bodo pri njej prišli do drugih in drugačnih znanj in veščin, ki jim bodo v življenju koristile, pri meni pa do drugih. In s tem ni čisto nič slabega. Oba delava napake, vsekakor si pa ne znam predstavljati življenja, da bi otroke videl samo za en konec tedna vsakih štirinajst dni, kaj šele, da bi šel kdorkoli od naju živet na drug konec sveta ali – mogoče najhuje; da bi se komurkoli od naju (ali kateremu od otrok) zgodilo kaj usodnega, smrtno nevarnega.
Sam trdim, da so otroci naš smisel in tudi poslanstvo in če kaj, si zaslužijo naš čas, pozornost, spodbudo, podporo, ljubezen in spoštovanje. Preprosto? Niti približno. Drobna iskrica nas uči vsega tega, na trenutke celo zelo skrajno, ampak tako kot miru ne cenimo, če ne doživimo vojne, se tudi pomembnosti določenih ljudi ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo.
Miš, 2023
maticpise.com 