Tole ni zate

Obožujem avtorje, ki prihajajo s področja bivše Jugoslavije – njihovo pisanje ima nek poseben čar, kljub mojim letom me na tisto obdobje bivše skupne države vežejo številni lepi spomini, pa tudi sicer sem v zadnjem obdobju stal kar nekaj čudovitih vezi z ljudmi iz tega področja.

Aleksander Hemon je eden tistih piscev, ki ga bralci častijo – lahkotnost pripovedovanja še tako težkih zgodb, bogat jezik in nizanje zgodb kot bi nizal koralde na ogrlico. Tole ni zate je njegova prva knjiga, ki sem jo šel brat, pa čeprav imamo v slovenščini kar nekaj njegovih del. V Sarajevu rojeni Hemon velja za bosansko-ameriškega avtorja, saj že od leta 1992 živi in ustvarja v ZDA, pravzaprav več kot polovico svojega življenja. In to, da je s svojim slogom navdušil in očaral Američane (pa ne le njih, da ne bo pomote), pravzaprav ne preseneča, tako kot jih je s svojo drugačnostjo tudi Nina Bunjevac, ali pa predvsem Nemce Saša Stanišić. A si ne morem pomagati, da se ne bi spraševal, kaj bi si v ZDA mislili npr. o Ahmedu Buriću, a si obenem tudi ne morem predstavljati, da bi njegov »žmohtni« slog pripovedovanja lahko kakorkoli smiselno prevedli v angleščino in obdržali duha. Tisto, kar pri Hemonu pogrešam, je pravzaprav prav ta pristni, neukrotljivi (včasih pač tudi neprevedljivi) bosanski pripovedovalski duh.

Tole ni zate je zanimiva in nadvse berljiva zbirka spominskih okruškov, v katerih se avtor vrača v rodno Sarajevo, Bosno in Hercegovino ter SFRJ, v čase pred bratomorno vojno, svoje otroštvo in mladost. Melanholično, mladostno igrivo, razigrano in vihrano, otroško navihano, brezskrbno in predrzno ter presenetljivo kruto, polno takšnih in drugačnih kazni ter smrti.

Med prebiranjem se boste nehote začeli spominjati lastnega otroštva in mladosti – osnovnošolskih simpatij, brezskrbnih počitnic, neskončnih potovanj na poletne počitnice, predrznosti in preizkušanj, lokalnih barab in prvih »bullyjev«, zaradi katerih ste ostali brez kakšne ljube igrače, imeli luknjo več na hlačah in si skrivaj v rokav brisali solze in smrklje.

Vsaka zgodba oz. spomin se zaključi s kakšnim domiselnim, dvoumnim filozofskim stavkom, ki ga boste obračali levo in desno, naprej in nazaj ter odkrivali vse mogoče poglede in misli. Jih boste odkrili? Najbrž le do zaključka naslednje zgodbe, ko boste znova razmišljali. In se spominjali!

Upam si reči, da Hemon v bosanščini ne bi zna napisati nečesa tako izbrušenega, saj je ta jezik veliko bolj ljudski, tradicionalen, pristen in živ. Že posamezne besede, ki jih uporabi in navede, so takorekoč neprevedljive in tisti, ki ste z Bosno (ter ljudmi od tam, ne glede na to, kot kaj se opredeljujejo) v stiku veste, da je njihov jezik nekaj povsem drugačnega (in težko razumljivega) od tiste »klasične« srbo-hrvaščine, ki smo se jo učili.   

Težko presodim, ali je Tole ni zate najboljša Hemonova knjiga, vsekakor pa je tako dobra, da bom poiskal in prebral še kaj njegovega. Mogoče je to knjiga, v kateri je veliko Bosne, a premalo bosanskega in sem preprosto pričakoval preveč.

Goga, 2023