V trenutku, ko sem prebral »Ime mi je Ivana. Živela sem štirinajst poletij, to pa je zgodba o zadnjem«, sem vedel, da me čaka pretresljivo in najbrž tudi hipnotično branje. Nisem se motil.
Magdalena Blažević je priznana in tudi mednarodno uveljavljena pisateljica, ki se je rodila v Žepču v Bosni in Hercegovini. Tako ne preseneti niti uvodni zapis in posvetilo »Prebivalcem vasi Kiseljak v spomin na 16. avgust 1993« in ko sem šel – po tem, ko sem knjigo prebral, malo raziskovat, še več sem pa razmišljal, sem prišel do spoznanja, da pravzaprav za samo knjigo ni pomembno. Zgodil se je vojni zločin. Za čas vojne, ki je sama po sebi zločin. Med drugimi, premnogimi je umrlo tudi nedolžno 14-letno dekle, kar je spet zločin posebne vrste in … ker vem, da mnogih (vojnih) zločincev za čas življenja ne doleti niti približno zaslužena kazen, iskreno upam, da so našli svoje mesto v katerem od Dantejevih krogov Pekla.
In naj že sedaj povem, da V poznem poletju ni knjiga, ki bi jo prebrali in odložili. Nikakor. Če je v vas kanček človečnosti, empatije …, boste o njej še nekaj časa razmišljali. In prišli do spoznanja, da ste brali neverjetno lepo knjigo. Jaz ne vem, kako avtorici uspeva – mislim, uspeva ji mojstrsko in naj na tem mestu izpostavim še prevajalko Đurđo Strsoglavec; vse te vojne grozote, smrt, teror, strah, nočne more in razblinjanje sanj, opisati na tako čudovit način. Med samim razmišljanjem nisem mogel mimo Doerrjeve Vse te nevidne svetlobe, pa Življenja vilinov Barberyjeve, Šehićeve Knjige o Uni, katerokoli knjigo še ene mojstrice čudovitega pripovedovanja še tako krutih stvari Elif Shafak, seveda Benignijevega filma Življenje je lepo.
Ko čutiš, vohaš, vidiš, tipaš … živiš.
Kaj povedati o sami zgodbi? Pripoveduje jo 14-letna Ivana, ki v mali bosanski vasici živi s starši (oče je šel v vojsko) in mlajšim bratom, starimi starši (dedek veliko preveč pije, babica je bogaboječa), teto in sestrično Dunjo (njena najboljša prijateljica) ter številnimi stranskimi liki. Seveda slutimo, da se bo nekaj zgodilo, lahko bi uporabil verz »vazduh trepti kao da nebo gori« in samo vprašanje je kaj, mogoče tudi kako. Nekaj spominjanja na čas, ko nihče ni verjel, da je vojna sploh možna, na neko idilo preprostega kmečkega življenja, reko Bosno, čudovito naravo in življenje, za katerega ne veš, kako lepo je, dokler ga ne izgubiš. Dobesedno.
Ker potem se zgodi tisti pozno poletni dan … ljudje so pripravljali ozimnico iz tistega malo, kar so še imeli, česar niso prekrile črne saje, potolkla toča ali pogoltnila reka. Prišli so, s težkimi vojaškimi škornji, črnimi trakovi v laseh in kričali v nerazumljivem jeziku. In streljali. Ivana je izgubila življenje, njena mama nogo, dedek preostali delček zdrave pameti. Dunja najboljšo prijateljico.
A zgodbe tu še ni konec, ker nas Ivana čutno vodi skozi dneve, tedne in mesece potem. Na njenem pogrebu smo, kjer težka gruda pada na majhno krsto. Obiščemo njeno mamo v bolnišnici. Babici poči srce. Ničkolikokrat smo priče, kako dedka mrtvo pijanega najdejo v obcestnem jarku. Enkrat je zadnjič, a takrat ga najdejo v domači kleti. Tam so le še prazne steklenice žganja. Po reki Bosni se valijo smeti, in trupla. Bratov prijatelj Črni nejeverno sprašuje Dunjo, ali je bila res poleg, ko so Ivano hladnokrvno ustrelili. Ivanin grob prestavijo in brat nanj položi sonce.
Mojstrstvo pripovedovanja in opisovanja. Stavki so praviloma kratki in tečejo kot bistra reka. Avtorica ne izgublja časa, ne z dialogi in še manj z neskončnim opisovanjem. Naši čuti so ves čas na preizkušnji. Si boste znali pričarati vonj bezga, po katerem dišijo lasje? Ali pa vročino kresa in bližino ognja, ko nekaj slutimo? Še veste, kako je teči po pokošenih travnih bilkah in zakaj je temu podoben včeraj obrit obraz? Ste že kdaj pogledali v globok vodnjak, da boste vedeli, kako se nekomu v očeh zrcali neskončna žalost?
Vojna je zlo. Zločin. Uničenje, smrt, neskončne zamere. In po vseh vojnah zadnjih desetletjih in stoletij, ko bijemo bitko sami s seboj in lastno neumnostjo do narave, tega še kar ni konec. Otroci trpijo in umirajo, ženske posiljujejo, jim režejo ude, ljudi mučijo, jih brez kančka usmiljenja enega za drugim pobijajo, brišejo rod za rodom … Žalosti me, koliko podobnih zgodb se bo še moralo zapisati … »Yes, and how many times must the cannonballs fly / before they’re forever banned?« je zapisal Bob Dylan in dodal, da je odgovor v vetru … ampak še tako močan veter nekaterih stvari ne more odpihniti, morda pa kvečjem še razplamtel tleče iskre (večnega) sovraštva. Najbrž do bridkega konca, ko bo morda zadnja stvar, ki ji bomo še videli, sonce. Le da se mi zdi, da je avtorica želela sonce uporabiti kot svetlo točko in še svetlejšo prihodnost.
V poznem poletju je vsekakor knjiga, ki se vam bo vtisnila v spomin. Prebral sem jo le nekaj dni preden sem se odpravil na potepanje po državah bivše Jugoslavije, kjer bom med drugim obiskal tudi Bihač, Mostar in Sarajevo ter še kaj vmes. In ničkoliko podob se mi bo naslikalo, preplavljala me bodo čustva, ampak … če je avtorica zaključila s soncem, naj jaz z Benignijem – življenje je lepo.
Pivec, 2024
maticpise.com 