Nenavaden naslov, ki skrivnostnost potrdi tudi v eni od zgodb, je nova zbirka zgodb priljubljenega in čislanega Miljenka Jergovića, velja pa omeniti še podnaslov – Sarajevski Marlboro remastered.
Sarajevski Marlboro je Jergović pisal in izdal v vrhuncu vojne vihre sredi devetdesetih in iskreno lahko priznam, sem se skozi celotno branje ukvarjal z vprašanjem, ali mi kaj manjka, da bi zgodbe razumel, saj sem imel občutek, da je vse napisano tako, da bi moralo biti bralcu seveda jasno, kdo, kaj in zakaj. Trideset let kasneje gre za drugega človeka, drug čas, tudi Sarajevo je v marsičem postalo drugo mesto in seveda je svet drugačen.
Lahko bi rekel, da je to tako, kot bi kakšna glasbena skupina po tridesetih letih znova posnela neko uspešno ploščo – pa ne bi le dodali kakšnih basov, spremenile bi se glasovne linije in kakšen kitarski solo, ampak bi bile to popolnoma nove pesmi – z novimi besedili, novim »vzdušjem«, glasbo …
Trojico za Kartal sem šel brat neobremenjeno, saj sem to informacijo, da gre za, hm, kako naj rečem – nadgradnjo, novogradnjo ali obgradnjo?, Sarajevskega Marlbora, izvedel šele v zapisu Seida Sardarevića Druga imaginacija istega časa na koncu knjige. Moje prvo spoznanje je, da bom imel podobne težave kot pri Hemonu – da Jergoviću manjka »bosanskega šmeka« v pripovedovanju (leta 1993 je odšel v Zagreb in tam ostal), kar bi seveda lahko pripisal tudi prevodu. Na trenutke se sicer ta igrivost, nagajivost, brezbrižnost in predvsem čutnost sicer pokaže, ampak sem se ves čas počutil kot turist, ki je opremljen z vso potrebno navigacijsko opremo, pa je v mestu, kjer se nahaja, še vedno izgubljen. Ali je morda v napačnem mestu?
Jergović se, vsaj tako se mi zdi, zgodbeno krmari skozi vojno dogajanje sredine devetdesetih, ki pa ga povezuje s preteklostjo (otroštvom, odraščanjem in brezskrbno mladostjo ter spomini, ki pa vseeno niso tako igrivi, kot so bili morda nekoč), a vse to počne skozi prizmo sedanjega časa in sebe – drugače se spominja in gleda tako na otroški kot na vojni čas. Ostalo je mesto (torej Sarajevo), ostale so ulice, šole, predeli in ostali so dogodki. Seveda so ostale tudi osebe in njihove usode – nekatera življenja so ugasnila med vojno, druga kasneje, mnoga pa so se izgubila »v amerikah«.
Pa se bom najbrž ponovil – tudi Jergović zame ni Burić, Stanišić, ni Faruk Šehić (Knjiga o Uni) in tudi ne Feđa Štukan (Blank) ali kakšen drug avtor s tega področja, ki preseneti, osupne, navduši z vsako besedo in stavkom, domislico in iskrico. Enako kot pri Hemonu to seveda ne pomeni, da ni mojster besede in pisanja, pripovedovanja, nizanja spominskih biserov na zanimivo in unikatno ogrlico, a mene ni niti prepričal, kaj šele navdušil.
Sanje, 2023
maticpise.com 