Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Sarajevo, ah Sarajevo. Vsakič, ko pišem o knjigi, ki govori o Sarajevu, razlagam o moji ljubezni do tega mesta, za katero pravzaprav ne vem pravega razloga. Že po prvih straneh romana Ahmeda Burića sem se spomnil na moje prvo slovo od mesta, ko sem se s taksijem peljal na letališče …

Sarajevo, kot sem ga spoznal tistega leta 2008, je sicer pustilo mešan odziv. Jesen je bila odeta v zimo, mesto je bilo takrat še polno vidnih ran »davno« končane vojne, prepričali pa so me seveda ljudje s svojo toplino in vedrino … nekaj, česar nisem videl nikjer drugje na svetu – ne na severu, vzhodu, zahodu ali jugu. S taksistom sva se na sicer kratki vožnji zapletla v pogovor, jasno mu je bilo, da nisem ne ta, ne oni, moja srbohrvaščina 5. razreda osnovne šole je bila pač slovenska. Ampak Slovence imajo radi, kot sem izvedel skoraj desetletje kasneje, gre velik del »krivde« za to še vedno pripisati Juretu Franku in njegovemu nastopu na olimpijskih igrah leta 1984. Pa tudi sicer Slovenci v Sarajevu slovimo kot tisti, ki ne gledamo na denar, ne je**emo nacionalizma in tja pridemo, ker smo iz tega ali onega razloga zaljubljeni v mesto.

Glavni junak Burićeve knjige je namreč taksist, Donald Meerbach, potomec nemškega vojaka, ki ima žal tudi isto ime kot neumni ameriški predsednik. No, sedaj že bivši. In saj vsi vemo, kako je s taksisti, kjerkoli že smo? Zakladnica anekdot, spominov, modrosti, nasvetov in namigov in Donald je točno tak. In če sem pošten, je knjigo imenitno opisal Ervin Hladnik Milharčič v spremni besedi.

»Če moraš prebrati eno knjigo o bosanski vojni, preberi Donalda,« bi mu rad rekel.

Donald je morda najboljše, kar sem prebral o vojni v Sarajevu v prvi polovici devetdesetih let.

»Našel si jezik, v katerem je mogoče o tej vojni pisati, kot da ti vojna pripoveduje svojo zgodbo v prvi osebi.

Burić se nam skozi Donalda predstavi kot človek, ki je odkril, da je o vojni mogoče pisati zgolj tako, da pišeš proti vojni. To je smešno, da mi je ime Donald? je prelep protivojni roman.

Tako Milharčič in težko bi se bolj strinjal. Ko sem bil hodža Ovčine je presunljiva in prikaže vso neverjetno bedo in nesmisel vojne v BiH in se še posebej osredotoči na sarajevski predel Grbavica, Šehićeva Knjiga o Uni je polna malih zgodb o veliko življenja ob reki Uni in v Bosni, Stanišićeva Kako vojak popravi gramofon se dogaja v Andrićevem Višegradu ob reki Drini, a Sarajevo je pač Sarajevo. In dvomim, da ga bo uspel  v tej bedi in zmedi vojne kdorkoli predstaviti bolj popolno, predvsem pa lepše in popolnejše, kot je to storil Burić.  

Seveda to ni le pripoved o Sarajevu med vojno, ampak tudi pred in po vojni. Burić začne z naravnost neverjetno zgodbo o smrti njegovega očeta, ki je povezana s samim začetkom vojne, piše o Romih in Ciganih, pa raji in papkih (Zabranjeno pušenje bi rekli »’il si bos ili hadžija«), homoseksualcih in »pedrih«, vse skupaj niza v navidez nepovezan niz anekdot, pripovedi, stranskih poti in vrhunec najbrž doživi v delu, kjer Donald pripoveduje in razlaga o šatrologiji. Seveda tu še zlepa ni konec in čeprav bi lahko, Burić nikoli ne pade v »naši in vaši«, »dobri in slabi«, pa čeprav je imela opravka z njimi. A po vojni ne želi poslušati teh zgodb, ker je vojne konec in je čas za nov začetek, kakorkoli težak in nemogoč že. Burić je (kot njegov Donald) pač videl, občutil in izkusil vojno in o njej lahko pripoveduje, piše o neštetih usodah vseh tistih, ki so bili strah in trepet, pa so kovali nore dobičke, zdaj pa mnogi beračijo in životarijo. Johnny Cash bi zapel »Sooner or later God’s cut you down« – danes si, jutri te ni, danes imaš vse in jutri nič. Donald se je pač prebijal – skozi barikade, mimo ostrostrelcev, v roke je segal tem in onim, vozil vse po vrsti in tako, kot jih zdaj pripoveduje, poslušal zgodbe, ki se lahko rodijo le v Sarajevu. Donald pripoveduje tudi o svojem medvojnem okrevanju v Nemčiji in obisku Pariza in seveda ponudi zanimivo dojemanje samega sebe. Donald Meeerbach je bil v svojem Sarajevu vedno »Švaba«, v Nemčiji pač »Auslander«, v Parizu nori tujec, enak »črnuhom«. Skoraj kot v kakšni pesmi Dubioza Kolektiv se bere ustvarjanje karier politikov in gospodarstvenikov, njihovo obnašanje in mreženje, za katerega seveda težko rečemo, da je mogoče samo na Balkanu. Ne, tako je povsod. Le da v Sarajevu iz tega naredijo zgodbo, ki je tako neverjetno tragična, da je smešna. Knjiga o kateri je težko pisati, ker je tako zelo posebna, drugačna in pristna. Knjiga, ki jo je pač treba prebrati, da bi razumeli nje veličino.

Esenca knjige je sam način pripovedovanja. Ne le, da se bralcu zdi, da skupaj z Donaldom sedi v taksiju ali pač nekje na Bašćaršiji, ampak ta spontani niz pripovedovanja, za katerega se zdi, da je brez konca, v katerega so vključene tako kletvice kot kakšna »šatroška«. In če vemo, kako specifična in unikatna pravzaprav je ne le bosanščina, ampak kar sarajevščina, pa boste imeli tudi ob prebiranju prevoda občutek, da vam jo pripoveduje pristni Sarajevčan. Smiselno bi bilo, da navija za Želju, loči med pito in burekom ter točno ve, kdo je papak in kdo ne. Ne, prevajanje vsekakor ni bilo preprosto, obdržati ta pristni »žmoht«, prevajalki Lili Potpara je po pripovedi tistih, ki so brali tudi izvirnik, uspelo odlično. Jaz ga nisem, a če v tej knjigi ne boste začutili pristnega in nepokvarjenega duha Sarajeva, ga ne boste v nobeni.

In če je Milharčič o knjigi zapisal in povedal veliko lepega, bom jaz dodal še dve besedi – brezčasna mojstrovina.

Rating: 5 out of 5.

Goga, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: