Minister Gregor pa nič

Še ena biografija, ki sem jo nestrpno pričakoval in se je veselil. Še ena, ki me je razočarala. Andrej Stare, legendarni TV-reporter, ki je 45 let poročal za nacionalno televizijo s praktično vseh mogočih športnih dogodkov in se vsekakor naselil v srca vseh športnih navdušencev, je napisal knjigo …

Mogoče bi bilo boljše, da je ne bi. Še boljše bi bilo, če bi jo namesto njega napisal kdo drug. Žal je Minister Gregor pa nič še ena dolgočasna slovenska biografija, v kateri ne izvemo skoraj nič zanimivega. Dobro, sem ter tja kapne kaj zanimivega, ampak Stare tega ne razdela in se vse skupaj zaključi v nekaj stavkih. Zadnjič sem v nekem pogovoru podal primer, kako je ta knjiga bolj ali manj napisana – »Nisem maral tega človeka. Ubil sem ga. Šel sem v zapor, kjer sem odsedel petnajst let. Sedaj sem svoboden.« Priznam, da res težko razumem, kako lahko ljudje s tako zanimivimi življenji napišejo tako dolgočasne knjige. 

Andrej Stare je za nacionalno televizijo poročal z največjih športnih dogodkov – naj so bile to poletne ali zimske olimpijske igre, največji atletski dogodki, v spominu ga imamo po nepozabnih prenosih hokejskih tekem (tiste slovite Kakor vihar sploh nikjer ne omeni) ter seveda smučarskih skokov oz. poletov. Andrej Stare je človek, ki je recimo videl svetovne rekorde v (danes bi rekli skokih) smučarskih poletih, ko so bile to dolžine po 180 metrov in se družil ter pogovarjal z vsemi legendami tega športa. Pa ne le tega, vseh športov. Podobno velja za atletiko, kjer sta bila v zadnjih letih sploh s Petrom Kavčičem odličen komentatorski par. Tudi tukaj je videl in doživel marsikaj, da ne govorimo o nogometu ali hokeju. 45 let spremljanja športa iz (skoraj) prve vrste.

Razumem, da v biografiji ob koncu kariere (zaključku pravzaprav nameni še največ prostora) ne boš šel razlagat o čisto vsem, kar se ti je zgodilo. Kaj si videl, kaj si slišal, s kom si se zabaval in kako, ker bi na ta način zagotovo očrnil ali razbil mariskateri mit popolnosti športnikov in drugih sodelujočih. Pa saj vemo, da niso angelčki, ne tuji in niti naši. Pogrešam več čustev, več pristnosti in iskrenosti v zapisih, ker tako se na trenutke zdi, kot da je vse skupaj pisal nekdo, ki je vse te zadeve doživljal iz nekega varnega zavetja domačega (s tem je mišljeno, da ni bil na prizorišču v komentatorski kabini) studia, brez posebnih čustev, morda celo osebne ali vsaj nacionalne vpletenosti v vse skupaj.

Stare se v tej knjigi tako bolj posveča svojemu odraščanju, težkim novinarskim začetkom in potem svoji brezpogojni predanosti nacionalni televiziji, ne pozabi na številne kolege (Milovanovič, Lajevec, Lah, Strehovec, Kavčič) in se ogromno časa posveča tudi svoji zdravniški izobrazbi in praksi oz. delu ter tu pa tam navrže kakšno zanimivost ali anekdoto. Srčike pa ni. To, kar je v prenosih pogosto znal storiti in smo ga imeli tudi zaradi tega tako radi.

Zakaj je Andrej Stare to knjigo pisal sam? Zakaj človek, ki je živa enciklopedija statistik za cela desetletja svetovnega športa in ki se je za vsak nastop skrbno pripravljal, napisal nekaj tako zelo površnega? Odgovor na prvo vprašanje bi najbrž bil, če bi jo pisal kdo drug, da bi šel najbrž raziskovat, se pogovarjat s kom in bi skoraj zagotovo izvedel kaj tudi o tistem, o čemer avtor tako pač molči. Odgovor na drugo vprašanje bi lahko bil, ker se morda vsega ne spomni – glede na časovni razmik je to dokaj logično. Po drugi strani glede na vse statistike, ki jih je sam ustvarjal in beležil, zanimivih spominov zagotovo ne manjka. A že če bi nam – ki smo ga poslušali in tistim, ki morda želijo postati komentatorji; ponudil vpogled v svojo pripravo, način beleženja, usklajevanja in potem primerjanja podatkov, bi bilo nekaj fantastičnega. Osebno vem tako zanj kot recimo tudi za Iva Milovanoviča (saj veste, »Po moji uri …«), da sta beležila takorekoč vse in da so te beležke, zapiski, zvezki in še kaj resnično bogastvo in da zanju nobena tekma ni pomenila priti bodisi na prizorišče ali v studio in pač komentirati, ampak je bilo zadaj veliko priprav in raziskav. In tega, recimo novinarskega »žmohta«, tukaj ni. 

In še nekaj je treba omenit, kar je privedlo tako do Staretovega konca kariere in kar je morda lahko tudi razlog, da je vse skupaj precej dolgočasno. Spomnim se tistega nesrečnega prenosa smučarskih poletov na Kulmu, ko smo se gledalci najbrž od prvih minut dalje spraševali, kaj se dogaja. Tisto značilno pokašljevanje, iskanje besed, napake in slišna zmedenost sta bila takrat mnogo bolj očitni kot kadarkoli v preteklosti. In ja, opazili smo jih tudi v preteklosti, ko se je znal dr. Stare v komentiranju kar malo preveč spustiti z verige. Seveda je velika razlika in na neko javno mnenje ne bi smelo vplivati, kaj šele odločati o njegovi zaposlitvi, kaj človek počne v prostem času. Andrej Stare v prostem času (nekajkrat videno tudi na lastne oči) rad pogleda v kozarec in to je dejstvo. In žal smo se gledalci in poslušalci nekajkrat lahko prepričali, da se zna to zgoditi tudi na delovnem mestu. Čakanje, stres, slabo vreme, nepredvidljivost in še kaj so pravzaprav zgolj izgovori – takšna neprofesionalnost pač ne sme biti dovoljena. 

In na nek način se mi je zdelo tedaj kar čudno, ampak zelo slovensko. Med samim prenosom (poletov v Kulmu) je bilo sploh na družbenih omrežjih ogromno nekih komentarjev in različnih domislic na račun njegovega stanja. Potem je na TV Slovenija padla odločitev, da je bila to očitno kaplja čez rob in – čeprav so mu dovolili še poslovilno komentiranje ene tekme v Planici; da je to konec sodelovanja in s tem tudi kariere Andreja Stareta. In so bili ljudje spet ogorčeni. Zakaj, kako, on je pa ja zaščitni znak in ga bomo pogrešali. Nenadoma je iz zasmehovanega pijančka postal žrtev, v očeh mnogih celo žrtveno jagnje. Ja, kot je Miha Šalehar lepo zapisal, Slovenija je mokra država in pri nas lažje odpuščamo to, da kdorkoli rad pogleda v kozarec kot pa karkoli drugega. In da ne bo pomote – Andrej Stare si je zaslužil veličastno slovo, ker je dal ogromno slovenskemu športu in novinarstvu, moti pa me ta (dvoličen) odnos, ki smo ga pokazali do njega. 

Skozi branje mi je šlo lep čas na živce nenehno primerjanje z junakom Martinom Krpanom (s katerim se Andrej Stare rad poistoveti), njegovim nasprotnikom Brdavsom (vsi drugi, ki so mu radi metali polena pod noge) in tisto znamenito Levstikovo frazo »Minister Gregor pa nič.« Ta naslovni minister Gregor mi pravzaprav vse do zaključka ni šel v račun – dokler se Staretova kariera in zgodba ne zaključita. (Minister) Gregor oz. odgovorni urednik športnega programa TV Slovenija, Gregor Peternel je na neki točki vseeno nekaj rekel, storil … legendi, ki je imela takorekoč več let delovne dobe kot on dejansko let, se je zahvalil za sodelovanje in mu pokazal vrata. Žal – po zapisih sodeč; z veliko manj spoštovanja in dostojanstva do dela in lika Andreja Stareta, kot si ga slednji zasluži.

Pa sem mislil, da bo to kratek zapis. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem zbral misli, saj sprva nisem vedel, kaj naj o tej knjigi sploh pišem. Dolgočasna je. Ampak zakaj? Nazadnje sem se tako počutil, ko sem pisal o biografiji skupine Niet – Pa tako lep dan je bil. 40 let kariere, veliko vsega, ogromno zanimivega in najbrž tudi res veliko neznanega, zamolčanega, ampak tega v knjigi ni. Tam sem bil seveda toliko bolj razočaran, ker mi Niet nekaj pomenijo. Ni čustev in glasba so čustva. Enako kot so v športu. In ja, tudi šport mi je ljub in morda bo zvenelo nenavadno, a to so bile moje sanje. Kot otrok sem v dnevni sobi čez gugalnik poveznil odejo, da sem videl zgolj TV-ekran in potem se se pretvarjal, da sem snemalec. Obenem sem si na liste pisal rezultate, sešteval (nisem imel pojma o seštevanju decimalk!) in si zapisoval rezultate, uvrstitve, tako kot sem si kasneje med spremljanjem nogometnih prvenstev pisal opombe o igralcih »eksotičnih« reprezentanc, za katere nisem prej nikoli slišal, a so me pritegnili z igro. Bil sem celo na nekaj usposabljanjih za TV-komentatorja, a sem se prepričal, da to ni moj svet. Še danes pa ostaja moja velika želja, da bi kdaj lahko upravljal s kamero – žerjavom. Ampak če bi kot otrok recimo bral to knjigo, ne bi nikoli sanjal o tem. Ker je to dolgočasno – od hotela do hotela, od prizorišča do prizorišča, podobno kot športniki. Dolgočasno. Tako kot po prebrani knjigi o Nietih ne bi nikoli sanjal, da bi igral kitaro. Mar naj ne bi bile takšne knjige, torej (avto)biografije tudi navdihujoče?

In seveda razmišljam, katere res so tiste domače biografije, ki so nekaj povedale in ko sem si rekel Vau, ko sem knjigo odložil. Cavazza Vesne Milek. Rac Petre Pogorevc. Odlični sta tudi biografiji o Tomažu Humarju in Dušanu Mravljetu, malo manj (odlična) tista o Juretu Robiču. Priporočim lahko tudi Zgodbo iz prve roka Tadeja Goloba o Zoranu Predinu, Glej ga, Součka!, Samohodca o Igorju Vidmarju in potem se počasi neha. Vse ostalo je pravzaprav en velik, pogosto prazen piar. Moram priznati, da sem radoveden, kaj bom prebral in izvedel v biografijah Anite Ogulin in Aljoše Žorge, ki me čakata … In kakorkoli si vedno znova želim, da bom nekega dne lahko bral biografije o Breclju, Benču, Kreslinu, Pengovu, Buldožerjih, Big Foot Mami, Domicelju, Siddharti, Sepetu oz. Sepetih, Neci Falk in tako naprej, me je obenem strah. Če jih bodo pisali sami, bodo seveda prijazni in popolni. Če jih bodo (po njihovem naročilu) pisali drugi, bodo še prijaznejši in popolnejši. V primeru tretje možnosti pa bo knjiga prazna, ker bo nemogoče priti do zanimivih informacij in sogovornikov. Slovenci smo res čudni. Pohlevni, prijazni in ker smo tako majhni, se nihče ne upa nikomur povedati resnice in se zameriti. Andrej Stare je bil na obeh straneh tega kovanca, ampak v svoji knjigi Minister Gregor pa nič je povedal veliko premalo. 

Beletrina, 2025