Samohodec

Samohodec

Leto 2020 je leto virusa covid-19, a je obenem tudi leto kar nekaj imenitnih biografij. Tisto o Radku Poliču – Racu sem predstavil pred časom, založba Beletrina pa je poskrbela za še en literarno-biografski presežek preteklega leta – tudi v tem primeru za nekakšno pripovedno biografijo legendarnega Igorja Vidmarja.

Zakaj nekakšno? Celoten naslov knjige – Samohodec po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja, si seveda lahko razlagamo drugače. Igor Vidmar je vsekakor unikum v slovenskem prostoru in dejstvo je, da bolj ali manj skozi življenje in kariero hodi sam. Po drugi strani si je avtor Jurij Hudolin dovolil nekaj umetniške svobode in kakšno zgodbo (ali izhodišče), ki mu ga je Igor zaupal, zapeljal po svoje. In težko bi rekli, da gre za kakršnokoli potvarjanje dejstev, saj sem dobil občutek, da gre za umetniško svobodo predvsem pri zapisovanju redkih izpostavljenih ljubezenskih dogodivščin, ki jih je Vidmar imel, kakšen komentar angažiranega dela in morda tudi osebno avtorjevo videnje določenih izjav ali dejanj.

Kdo je torej Igor Vidmar? Samohodec? Vsekakor. Zdaj že sedemdesetletnik, ki je v življenju videl nekaj sveta, izkusil marsikaj in ki je bil predvsem med tistimi pionirji, ki so postavili temelje za organizacijo koncertov v Sloveniji. O njem boste slišali marsikaj, a tega, da je neprofesionalen in nezanesljiv, zagotovo ne. Prelet njegove življenjske zgodbe, vzgoja s hrbtenico in v človeka s hrbtenico, samovolja in radovednost, želja po učenju in raziskovanju, (sicer pogosto kolerično) sprejemanje drugih (in drugačnih) mnenj, dobra izobrazba in očitno nek prirojen občutek za poštenost. Seveda se ti v življenju lahko zgodi, da naletiš na nepoštene ljudi, prevarante, jebivetre in še kakšen izraz lahko najdem, pa naj se še tako trudiš biti sam pošten in zanesljiv. Tudi take primere spoznamo v knjigi.

Svoje pove citat na zadnji strani – »Moja religija je pank in kar je zraslo iz njega.« Bili so Buldožerji in bili so Pankrti, pa seveda Sex Pistolsi, bili so prvi koncert na Gimnaziji Moste, na Kodeljevem, kasneje v kultnem FV-ju, njegovem nasledniku K4, pa v Tivoliju in Križankah in nato kar po celi bivši Jugoslaviji. Prišli so Laibach, katerih fenomen in pomembnost bodo mnogi spoznali šele čez leta in desetletja, ustanovljen je bil (ŠKUC) Ropot, bila je kariera na Radiu Študent in kasneje na nacionalnem radiu in televiziji, kjer ga v njegovi kritični vlogi komentatorja v Studio City pozna velika večina. Kako se je rodil, zgodil, pa kasneje tudi izrodil in propadel festival Novi Rock, ki je desetletja predstavljal in dajal priložnost tako prihajajočim kot uveljavljenim izvajalcem. Zgodil se je koncert v podporo JBTZ in prišla je osamosvojitev Slovenije. Uresničevale so se sanje, zbudil se je iz kakšne nočne more, poslušal očitke z leve in desne, ampak ostaja zvest sam sebi in svojim načelom. Svoji religiji.

Tisto, kar bodo mnogi pogrešali, so seveda anekdote. Saj se kakšna najde, ampak je tistih zaodrskih bore malo. Tisti, ki pričakujete sočne in pikantne zgodbice, pozabite. In obenem ne pozabite, da je Igor tisti, ki je štirideset let skrbel za koncertno ponudbo v Sloveniji in da je bil prav on tistih, ki je k nam pripeljal od Azre, EKV, Partibrejkersov do tistih neverjetnih – Iggyja Popa, Davida Bowieja, Nicka Cavea, Metallice, Erosa Ramazzottija, Red Hot Chili Peppers (zakaj jih omenjam, pa jih ni bilo, boste izvedeli v knjigi), Sex Pistolse, Public Enemy, Body Count in še koga. Seznam koncertov na koncu knjige je neverjeten. Presenečeni boste, kdo vse je gostoval v Sloveniji in kdaj že. Kakšna je bila cena za to in koliko naporov je bilo treba vložiti v organizacijo in izvedbo teh koncertov, koliko zakulisnih igric in zapletov je doživel … Koga Igor ceni in zakaj in zakaj določenih ljudi ali glasbenih skupin preprosto ne. Spoznamo kakšen managersko-promotorski prijem, ki se ga Igor sramuje in zato se lahko še danes brez težav sprehodi po Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, pa tudi kje drugje po svetu. No, le za kakšen londonski pub bi najbrž razmislil, ali bi vstopil in za ljubitelja katerega kluba bi se razglasil. Tudi mimo politike ne gre, pa čeprav je ta diplomiran politolog globoko v sebi zelo apolitičen.

Knjiga se odlično bere in brali jo boste z užitkom.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: