Volk je mladinski roman nemškega avtorja bosanskega rodu Saše Stanišića, ki se na malce drugačen način ukvarja s prijateljstvom, iskrenostjo oz. molkom ter vse bolj prisotno problematiko mladostniškega nadlegovanja.
Sašo Stanišića smo doslej poznali po delih za odrasle, kjer se je bodisi spopadal z vojno na področju bivše Jugoslavije (Kako vojak popravi gramofon) ali kasnejše asimilacijo v novo okolje (Čigav si), pri čemer je šlo pogosto za avtorjeve prvoosebne izkušnje, saj je leta 1992, pri vsega štirinajstih, z družino pred vojno vihro pobegnil v Nemčijo. Tokrat se predstavlja z zanimivim in večplastnim ter za nameček ilustriranim (za slednje je poskrbela Regina Kehn) mladinskim romanom Volk.
Glavni junak je Kemi, čeprav za njegovo ime izvemo šele na koncu in kot lahko sklepamo po imenu, vsekakor ni nekdo, ki bi bil po rodu Nemec, torej je bodisi priseljenec ali vsaj druga generacija priseljencev. Kemija, vsega naveličanega najstnika, ki se ne vklaplja ravno najboljše v okolje in slovi po kot britev ostrem jeziku, mama pošlje na poletni tabor Pustolovščina gozd, pustolovščina človek. Za nekoga, ki ni pretiran ljubitelj narave, pustolovščin, nenazadnje pa tudi ljudi ne, je to seveda vse prej kot želeno preživljanje počitnic. No, da komarjev ne omenjamo! In ko spozna druščino, s katero bo preživljal naslednjih nekaj dni, je zadeva še slabša. Bodisi gre za stare znance iz šole, podobno problematične in rahlo odpadniške, kot je on sam, kar pa jih ne dela čisto nič bolj kompatibilnih.
Avtor zapiše takole: »Sicer pa, isto kot v šoli: same skupinice. Ta prijazni pa igričarji pa športniki pa piflarji pa punce iz konjeniškega kluba.« Tudi vzgojitelji in spremljevalci ne vzbujajo posebnega zaupanja, da bo tabor mineval brez težav ali kot pravi Stanišić: »Bedno plačani vzgojitelji si izmišljajo bedne dejavnosti za bando bedno razpoloženih mulcev, ki so morali ostati doma in katerih starši si ne morejo dopustiti ali ne morejo privoščiti dopusta.« Vas je spomin vrnil v kakšno poletno kolonijo, šolo v naravi ali kaj podobnega, kjer si niste ravno želeli biti in vam ni uspelo dan pred odhodom skrivnostno zboleti?
Kemiju je jasno, da bo glavna tarča bržkone Jorg, navdušen pohodnik, ki naravnost uživa v naravi in odlično riše. Kar je za Kemija sicer dobro, saj bi bil glavna tarča najbrž on, tako bo bržkone rezervna. Marko in dvojčka Dreschke bodo tisti, ki bodo zagotovo delali težave, ker – to pač obvladajo in to počnejo. Kemi to ve, vsi to vejo, a so vsi tiho in nihče nič ne stori. Za izredno zanimiv (in pomemben) lik se kmalu izkaže kuhar – ogromen, drugačen moški, ki se nikogar ne boji. Zgolj pogled nanj pa prebudi vse mogoče predsodke.
In tako imamo na eni strani Kemija, ki v vsaki Markovi besedi in potezi vidi grožnjo in nevarnost, predvsem za Jorga. Na drugi strani seveda prav Jorga, prijaznega, na trenutke naivnega in predvsem sprijaznjenega, za katerega pa bralca pravzaprav ves čas skrbi. Nekaj se mu bo zgodilo. In zagotovo bo kriv Marko, dvojčka Dreschke pa mu bosta pomagala. In vzgojitelji ne bodo nič videli in slišali.
In tako se pojavi volk. Sredi noči, pred hišico, v kateri spita Kemi in Jorg. Kemi sanja ali res vidi in čuti volka? Kaj pravzaprav ta volk sploh predstavlja? In ali je res mogoče, da ga vidi samo on? Če ne bi šlo za mladinski roman, priznam, da bi bil zelo prepričan, da je pravzaprav Kemi tisti volk, ki bo nekaj nekomu storil. Kljub zaskrbljenosti se kar nekaj časa on riše kot tisti problematični lik, s slovesom in očitnim namenom pokvariti tabor, na katerem ne želi biti, še vsem ostalim.
In seveda se potem nekaj zgodi. Pričakovano se zgodi med Markom in Jorgom, Kemi pa vse skupaj zamudi oz. ne more preprečiti, pa čeprav je po dolgem molku začel med vrsticami opozarjati, da se nekaj pripravlja. Za samo zgodbo in mogoče tudi razumevanje je slabo, ker v bistvu ne izvemo, kaj se je zgodilo. Volk je še vedno nekje blizu in preži … na koga in zakaj?
Cela zgodba je res na zanimiv način obogatena z ilustracijami ter tudi drugačno barvo strani, vse skupaj pa odlično prikazuje, nadgrajuje in bogati pripoved kot tako. Lahko bi rekli, da je nauk seveda jasen – ustrahovanje, nasilništvo in nadlegovanje so slabi in če za kaj takega vemo, moramo ukrepati. Povedati, opozoriti, stopiti v bran. Najslabše je molčati in ne storiti nič. Sporočilnost Volka je zares močna, osebno pa se mi je zdelo, da je pač nekaj sivih lis, ki pa po drugi strani dopuščajo možnost za razmislek in pogovor.
Mladinska knjiga, 2024
maticpise.com 