Pojma nimam, kdaj sem prvič slišal za Miltonov sloviti ep – nekje v srednji šoli, ko sem poslušal Jima Morrisona, morda kasneje, ko ga je omenjal Nick Cave, vem pa, da mi knjižno polico bogati slovenski prevod …
No, na to verzijo, risoroman Pabla Auladella, sem naletel povsem na naključju. V Ljubljani me je obiskala znanka iz Črne Gore, odpeljal sem jo na Ljubljanski grad, kjer sva imela priložnost ogledati si razstavo španskega ustvarjalca Pabla Auladella. Kako in zakaj sva začela na koncu, pa da so me vmes navdušile upodobitve padlih angelov, Satana (ali pač Luciferja?), Nebes in Pekla in potem prišla do začetka, kjer sem prebral, da gre za interpretacijo Izgubljenega raja, ne vem. In da sem potem v trgovini s spominki, kjer je moja gostja iskala spominek na obisk Ljubljane, odkril pričujoč risoroman.
Torej, mogoče najprej Milton … Enajst tisoč verzov, 17. stoletje, svoboda in izvirni greh, Adam in Eva, Lucifer in Bog, angeli, Nebesa in Pekel, Zemlja in Rajski vrt. Religioznost in filozofija, kritika in razmišljanje. Izgubljeni raj lahko omenjamo v isti sapi z Epom o Gilgamešu ali pa Homerjevo Odisejo in Iliado in oznaka »klasika« ji vsekakor pritiče. Kdo jo dandanes še bere, je nekaj povsem drugega. Priznam, potem, ko sem predelal Auladellovo različico, bom prej ali slej zagrizel tudi v ta, torej Miltonov, izvirni, ogromni zalogaj.
Pablo Auladell risoromana ni naredil v enem kosu – najprej prvi del oz. Prvi spev – Satan (»Bolje vladati v Peklu kot hlapčevati v Raju«), potem je delo zaradi različnih razlogov zastalo za dve leti in preostanek je ustvarjal nadaljnja tri leta. Preostanek? Drugi spev – Rajski vrt
(»Bog za smrt je razglasil okus tega sadu.«), Tretji spev – Prvi obrisi (»Pojdi, Mihael, princ rajskih čet. Popelji v boj sinove nezmagljive.«) in Četrti spev – Ognjeni meč (»Z žarom žgal je zrak prej milega podnebja.«).
V tem časovnem razponu se vidijo ne toliko luknje, kot predvsem razlike. Že to, da je ustvarjalec uporablja svinčnik, pastel in oglje, na nek način lahko zmede bralca, pa čeprav tudi tehnike pripomorejo k razlikam med ostrim in grobim Peklom ter nežnimi razsvetljenimi Nebesi ter delom nekje vmes … ne, seveda niso Vice, ampak je to Zemlja, je Rajski vrt, sta Adam in Eva. Na trenutke je težavno izluščiti junake in čeprav je vse skupaj spretno rešeno z barvami, ravno preprosto branje to ni, slikam navkljub. Vsekakor pa so upodobitve – osebno so me najbolj navdušile raznolike pokrajine in nekoliko manj glavni akterji, še posebej ne v bližnjem, podrobnem prikazu. Preprosto mi nekaj zmanjka.
Poleg že omenjenih pokrajin, me je najbolj navdušilo razpravljanje demonov in njihov odhod v svet ter potem Adam in Eva, njuna ljubezen, pa seveda predvsem skušnjava, ki ju pripelje do izvirnega graha. Ne, nisem veren človek, pa mi ta pogled vseeno zanimiv in privlačen, tudi sam pogosto posegam po teh religioznih prijemih v svojem pisanju, ker mislim, da so nam kar nekako prišli v podzavest. In da se potem seveda sprašujemo naprej …
Auladell je bil pred neverjetnim izzivom, kako teh enajst tisoč verzov upodobiti in prenesti v povsem drugačen, predvsem bolj zgoščen in vizualen format, ki pa bralcu še vedno pušča obilo prostora za lasten (neobremenjen) razmislek. Najbrž je branje dejanskega Miltonovega epa podobno zahtevno kot risanje in zagotovo se človek kot bralec (ali ustvarjalec) skozi ta proces gradi in izoblikuje. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako na to delo gledajo tisti, ki so Izgubljeni raj prebrali in pa seveda, kako lažje je morda tistim, ki s(m)o risoroman prebrali in bomo še šli brati.
Izgubljeni raj Johna Miltona je eno najplivnejših del svetovne književnosti in kot tako bi ga morda morali označiti za obvezno branje. A gre tudi za izredno zapleteno in kompleksno pesnitev, ki jo je vse prej kot preprosto razumeti oz. jo vsak razume in dojema po svoje. Moje mnenje je, da nam je Auladellova (risoromaneskna) interpretacija pri tem lahko v veliko pomoč.
VigeVageKnjige, 2019
maticpise.com 