Podnaslov tega biografsko-zgodovinskega romana Jacka Fairweatherja je ‘Resnična zgodba o heroju odpora, ki se je infiltriral v Auschwitz« in morda bi ga lahko celo označil za malce zavajajočega …
Poljski konjeniški častnik Witold Pilecki, glavni junak Prostovoljca, se v Auschwitz ni ravno infiltriral, ampak se je pustil aretirati – iz pripovedi je sicer jasno, da se prav dolgo v nobenem primeru ne bi mogel več skrivati, druga zelo verjetna možnost je bila seveda smrt. Toliko bolj nenavadno, da je človek, ki je šel prostovoljno v taborišče smrti, tam preživel kar nekaj časa in iz njega celo pobegnil, vmes pa po tvegano spleteni mreži informatorjev celo pošiljal poročila o dogajanju v taborišču zaveznikom, umrl le nekaj let po vojni. Zakaj? Ker je nasprotoval Sovjetom je bil obsojen na smrt, njegova vloga pa je bila dolgo časa zamolčana. No, eni so jo zamolčali, drugi pa izbrisali, če smo natančni. Nekaj podobnih zgodb smo imeli tudi na tleh Jugoslavije in še kje drugje.
Witold Pilecki, vojaški častnik, je imel ob začetku druge svetovne vojne, ki se je začela prav v njegovi rodni Poljski, ne najboljše možnosti – lahko bi izbral svojo družino in zelo verjetno končal v enem od taborišč ali pa bi mogoče umrl, še preden bi do tja prišel. Na eni strani je imel nemško vojsko in na drugi sovjetsko in kot je razvidno kasneje, je slednji zaupal še manj. In seveda, ostalo mu je boriti se za Poljsko, nekdaj ponosno državo, ki so jo na cedilu pustili prav vsi – vladarji, njihovi nasledniki in seveda potencialni zavezniki. Hitler in Stalin sta si Poljsko »pravično razdelila«, kot se je petdeset let kasneje zgodilo še bližje nam. Pač ne morem reči drugega, kot da se človeštvo pravzaprav nič ne nauči.
Poljski odpor ni bil posebej močan, niti ne organiziran, preveč je bilo nekih frakcij, ki so vlekle vsaka na svojo stran in simpatizirala zdaj z onimi, zdaj z drugimi, že tedaj pa je bilo, tudi pri Poljakih, moč čutiti ogromno antisemitizma. In ko varšavsko odporniško gibanje leta 1940 izve, da so Nemci pri mestu Oswiecim odprli skrivnostno taborišče za vojne ujetnike, zapornike, ki niso sovpadali ali se strinjali z njihovo novo (želeno) ureditvijo sveta, se Pilecki odloči, da bo odšel v taborišče, tam skušal dobiti kar največ informacij, tam vzpostaviti odporniško gibanje in kolege zunaj o vsem obveščati. Lahko bi rekli, da ni imel pojma, v kaj se spušča.
Mu je uspelo? Seveda mu je. Uspelo mu je – z veliko mero iznajdljivosti, nekaj srečnimi naključnimi in veliko sreče, preživeti. Uspelo mu je tudi splesti recimo odporniško gibanje, ki si je pomagalo, zbiralo informacijo in jih začelo pošiljati v svet, predvsem k zaveznikom oz. v Veliko Britanijo. Prej ali slej je bila želja zgolj ena – bombardirajte nas, zravnajte vse skupaj z zemljo, ker to, kar se dogaja tukaj, je nečloveško in hitra smrt bo pravzaprav nekaj najboljšega, kar se lahko ujetnikom zgodi. Zavezniki pa, nič. Tudi ta napaka se je 50 let kasneje ponovila in upam si reči, da se ponavlja pravzaprav ves čas, tudi danes.
Pilecki nato spozna, da bo morda najboljše, če kar on prenese informacije – konec koncev bi bilo tudi mogoče, da njegovim informatorjem ne bi uspelo; in odloči se za beg, ki uspe. Potem pa nazaj v vojaško uniformo in na prvo bojno črto. In zgodba se je ponovila – na eni strani Nemci, na drugi (menda prijateljski) Sovjeti, vmes družina.
Fairweather se je za to pretresljivo pripoved opiral na originalne Pileckijeve zapiske iz taborišča, risbe in skice, uradne dokumente in pričevanja mnogih. Tukaj ni prav nič fiktivnega. Zato tudi ni neke romantike ali lepote, temveč kruta in surova realnost. Posamezni prizori so tako pretresljivi in kruti, da boste morali morda knjigo malo odložiti. Ob vseh mogočih dokumentarnih in igranih filmih, knjigah in pričevanjih, je ta knjiga vse skupaj pač nekaj, kar te pretrese. In težko verjameš, kako si je svet lahko zatiskal oči in še več – ni jih malo, ki vse skupaj še danes zanikajo. Morda je v tem mižanju moč iskati razloge za sicer popolnoma neopravičljivo mižanje dandanes, ko se dogajajo podobni, sistematični in kruti zločini, le da so strani malce drugačne.
Tisto, kar me je po eni strani presenetilo, so zelo iskreni zapisi, kako je bilo na neki točki življenje v taborišču skoraj (in poudarek je na skoraj) prijetno. Trgovina je cvetela, okoliški prebivalci so spretno tihotapili različne dobrote v taborišče in ni manjkalo niti hrane, niti tobaka, alkohola, celo zdravila je bilo moč dobiti, pa seveda papir in pisala. Seveda je bilo to na drugi strani še vedno okrutno prizorišče podlih zločinov proti človečnosti, medicinskih eksperimentov, množičnih usmrtitev in nehumanega ravnanja z jetniki, medsebojnega ščuvanja, izdaj in golega tekmovanja za preživetje.
Prostovoljec ni lahkotno branje in ga priporočam predvsem tistim, ki jih zanima zgodovina in njen vpliv na dogajanje danes.
Cankarjeva založba, 2023
maticpise.com 