Slovenija ima po (ali ob) Luki Dončiću še en velik športni (pop)fenomen, kolesarja Tadeja Pogačarja. Upam si reči, da imamo seveda tudi Anžeta Kopitarja, Janjo Garnbret in mogoče klan Prevc, a so vsaj Janja in Prevci pač v športih, ki se ne morejo primerjati z ameriškimi profesionalnimi športnimi ligami ali kolesarstvom. Kako velik je Tadej Pogačar dokazuje že to, da knjige o njem ni pisal kakšen slovenski novinar, ampak nagrajeni športni novinar in poznavalec kolesarstva Andy McGrath.
Pisati o Tadeju Pogačarju vsekakor ni preprosto in bo zagotovo vsako leto težje. Kakorkoli je še vedno “fant iz Komende”, govorimo o večkratnem zmagovalcu bržčas največje kolesarske dirke na svetu, Tour de France, dvakratni svetovni prvak, zmagovalec Giro d’Italia, številnih kolesarskih spomenikov in enodnevnih dirk, manjkata mu pravzaprav olimpijsko zlato in španska La Vuelta. No, in seveda zloglasni Pariz – Roubaix. Tako da v tem primeru tudi podnaslov “biografija najboljšega kolesarja našega časa” ni ne pretiran, niti zavajajoč.
O Tadeju Pogačarju zlahka govorimo kot o najboljšem kolesarju našega časa in bomo, ko bo sklenil svojo profesionalno pot, zagotovo o njem govorili kot vsaj o enem največjih vseh časov. In ja, ker pripadam tisti generaciji, ko je gledala še recimo Induraina, Riisa, Pantanija, pa potem seveda Armstronga in mnoge druge, v svetu kolesarjenja ne gre mimo tistega “kaj pa, če”. In priznam, da sem se tudi sam pri Pogačarju večkrat vprašal, kako mu uspe? Nisem dvomil – preprosto se mi zdi preveč pošten, načelen in odločen, da bi se – vsaj zavestno!; posluževal nečesa nedovoljenega. In seveda, saj se vsi spomnimo tudi obeh Tourov in bolečih porazov proti Jonasu Vingegaardu, ko je pokazal, da je dejansko tudi on “samo človek”.
In če kaj, potem mi je v knjigi daleč najbolj všeč to, da se je avtor konkretno poglobil prav v to skrivnost hitre regeneracije, neverjetne eksplozivnosti in tudi izjemne vzdržljivosti Tadeja Pogačarja. In kaj hitro postane jasno, da gre pri njem za dejansko fenomenalno in na nek način edinstveno gensko mešanico, zaradi katere je Tadej Pogačar pogosto neustavljiv in še večkrat nepremagljiv.
In če temu dodamo še to, da je za razliko od recimo Primoža Rogliča, slovenskega ljudskega kolesarskega junaka ljudskih src, Tadej Pogačar pač vzgojen, šolan in zgrajen kolesar, njegovi uspehi niso tako neverjetni in nepričakovani. Kar seveda ne sme zmanjševati njihovega pomena! In kot za Luko Dončića radi rečejo, da je najboljši takrat, ko se igra košarko, je tudi v tej Pogačarjevi (neuradni) biografiji moč večkrat prebrati, da se on pravzaprav igra na kolesu. In je takrat daleč najboljši. Zdi se sicer, da se v zadnjih letih spreminja v profesorsko-analitični stroj v slogu Alaina Prosta ali Michaela Schumacherja in mislim, da tudi meni izjemni Miguel Indurain ni zaostajal, pa čeprav je kolesarstvo v teh nekaj desetletjih doživelo neverjeten razvoj, sploh tehnološki.
In še vedno se zdi, da je Pogačarjev UAE pri marsičem zadaj – ne toliko pri razvoju, kot pri ekipnemu delu, strategiji in taktiki ter da so vse prevečkrat podvrženi genialnemu preblisku (super)Tadeja. In kot lahko razberemo, on še vedno pogosto kolesari res intuitivno – ko se pač igra!; zato nas ti njegovi več deset kilometrov trajajoči skoraj superiorni pobegi in begi ne smejo presenečati.
Avtor biografije – mimogrede, Tadej Pogačar ni sodeloval, so bili pa vključeni tako njegova starša kot tudi številni pretekli in aktualni sotekmovalci, trenerji in drugi spremljevalci njegove strmo vzpenjajoče se karierne poti; se je, sicer bežno, posvetil tako “temnemu” poglavju Pogačar – Roglič (prvo Pogačarjevo zmagoslavje na Touru, ko je v predzadnji etapi končal Rogličeve sanje) in ga spretno primerjal s podobno temnim skakalnim poglavjem Tepeš – Prevc, za oba seveda lahko rečemo “samo v Sloveniji”, ni šlo pa niti mimo Pogačarjevega “ne” (uradno zaradi utrujenosti) za nastop na zadnjih olimpijskih igrah. Dejstvo je, da so za knjigo spregovorili tudi mnogi Pogačarjevi bivši sotekmovalci, žal pa ne tudi njegovi nasprotniki, saj bi bilo še kao zanimivo imeti tudi izjave ali vidik Vingegaarda, Evenepoela in drugih sodobnih mojstrov kolesarjenja, ki vsekakor skrbijo za to, da je kolesarstvo postalo vse prej kot dolgočasen in predvidljiv šport. Ne, tudi ko kolesari Pogačar, ni dolgočasno, saj smo vedno na trnih in čakamo, kaj je pripravil tokrat.
Največji minus – pa še ta pogojni; pričujoče knjige je na trenutke preveč tehničnih podrobnosti, pa tudi podatkov, ki sodijo v področje biologije, kemije oziroma pač delovanja človeškega telesa. Po drugi strani prav vse to omogoča vpogled v odstopanja med Pogačarjem in njegovimi tekmeci ter nudi tisto prevečkrat želeno razlago, kako mu uspe biti tako zelo ne le dober, ampak odličen.
Tadej Pogačar: neustavljiv ni biografija, ki bo stregla z zabavnimi prigodami (čeprav jih ne manjka) ali vam bo razkrila kakšno posebno skrivnost Pogačarjevega uspeha. Pri njem so eden od razlogov naravne danosti, vsekakor tudi kanček talenta, predvsem pa vzgoja – skromnost, predanost, odločnost, igrivost in seveda odrekanje. Nič od tega, kar je, kar ima in je dosegel, se ne bi zgodilo, če se ne bi bil on – in njegovi bližnji; pripravljeni odreči in podrediti “višjemu” cilju. Predvsem on. Kako dolgo še? Izzivov, čeprav vsako leto manj, mu sicer ne manjka, a ko pogledamo prihajajočo generacijo, je jasno, da prav dolgo ne (več). Zato, uživajmo. Navijajmo in stiskajmo pesti ter bodimo veseli.
Mladinska knjiga, 2026
maticpise.com 