Nov roman Jonasa Jonassona, ki ima v slovenščino prevedeno že kopico del in jih niti našteval ne bom. Švedski avtor, ki me je še z vsako knjigo doslej razvedril in prepričal. In čeprav se vsakič znova zdi, da je v središče postavil vse mogoče in nemogoče poklice, neverjetne zaplete in preobrate, še vedno preseneča.
Prvo presenečenje Kako so Švedi uresničili sanje je obseg knjige. Upam si trditi, da gre za njegovo najkrajše delo doslej in čeprav do tega še pridem, je za razliko od preostalih njegovih del konec zares hiter in nepričakovano neposreden. Brez velikih razkritij, neverjetnih preobratov, tudi solz smeha in radosti.
A pojdimo na začetek. Glavna junaka sta dva – Konrad Kaltenbacher (sta sicer tudi dva, oče in sin), direktor svetovno uspešnega nemškega izdelovalca postelj Sanjska postelja in Julia Back, mlada županja majhnega mesteca Halstaholm jugozahodno od švedske prestolnice, ki po propadu tovarne avtomobilskih pnevmatik ravno tako propada. Nemški izdelovalec postelj, ki je uspel takorekoč povsod, razen na Švedskem, želi nekje v Skandinaviji postaviti tovarno, distribucijsko središče in zavzeti še ta mali košček sveta. Za idealno lokacijo se ponuja Frihamnem, petnajst minut oddaljen od Stockholma, z odličnimi povezavami, a precej visokimi stroški najema. Pri vsem skupaj imata pomembno vlogo ostarela finančna svetnica Ingela Franzen in njen samostojni (torej odlično plačani) svetovalec Kenneth Carlander, ki je nagnjen k alkoholu in mladim dekletom. Ter zamujanju.
V skoraj končno izbiro nove lokacije za super tovarno Sanjskih postelj z nekaj drznosti, še več prikupnosti in predvsem prepričljivosti, z enim samim telefonskim klicem (iz Bele hiše) in kupom nemogočih obljub, poseže županja Back. Slednja želi rešiti svoje mesto (nekaj, kar si seveda želijo zgolj župani in županje majhnih mest, v tistih največjih jim je za ljudi vseeno) – ljudje iz njega odhajajo (morda bi bil bežijo celo boljši izraz?), trgovine se zapirajo, tudi šola bo kmalu ostala brez dela (torej otrok, ki jih bo treba poučevati) in mesto nujno potrebuje nekaj, da bo znova zaživeli in se prerodilo. In Backova Kaltenbacherju ponudi, obljubi in zagotovi vse, kar potrebujejo – za strošek enega evra! V igri je pač 800 delovnih mest!
In kot je pri Jonassonu to v navadi, županja okoli sebe zbere nenavadno ekipo “sodelavcev” in v le nekaj dneh, ki jih imajo na voljo do prihoda Konrada Kaltenbacherja mlajšega in njegovih hčerk dvojčic, Halstaholm postane takorekoč mala Nemčija. Z nekaj pretiravanja, a obilo iskrene simpatičnosti in prepričljivosti. Kaltenbacherjevi dvojčici sta navdušeni. Mnogo manj navdušeni sta bili nekaj dni prej v Stockholmu, ko ju je Carlander označil za opici, njunega očeta pa je neprijetno presenetil vonj alkohola, ki je vel od njega, da o zamudi niti ne govorimo.
In če Julii Back in njeni domiselni ekipi uspeva uspešno reševati eno težavo za drugo, imajo vsaj pri eni zvezane roke. Ali bo krak železniške proge proti Stockholmu tekel skozi Halstaholm ali nekje drugje – kar je predvsem pri logistiki in dostopnosti do prestolnice za Sanjsko posteljo zelo pomembno vprašanje!; je v rokah nekoga drugega. Za nameček celo nekoga, ki ga Carlander drži v pesti (beri: izsiljuje) z nekaj pohujšljivimi fotografijami. Prijateljstvo in posel, kaj šele politika, ne gredo vedno najboljše skupaj. Sploh, če so poleg jadrnica, šampanjec in prsate blondinke. Spreten je zasuk, kako odločevalci, ki si želijo Sanjsko posteljo v Frihamnemu (torej predvsem Franzen, Carlander tako ali tako gleda samo na svoj zaslužek), nehajo oponašati Halstaholm, ampak začnejo igrati svojo igro.
Vsi vpleteni začnejo iz rokavov vleči ase, a je Julia Back pri tem za odtenek prehitra in na trenutek nepremišljena. Carlander kot prekaljen kvartopirec spremlja partijo in kljub alkoholni meglici v glavi vleče boljše poteze in vse kaže na njegovo zmago. In selitev Sanjske postelje v Frihamnem.
In tukaj mi nekaj zmanjka. Preprosto to ni tisti Jonasson iz Stoletnika, ki je zlezel skozi okno …, Analfabetke, Maščevanje je sladko d.o.o., Morilca, ki je hotel v nebesa ali Tik pred koncem sveta. Pogrešam tistega nemogočega petega asa iz rokava, ki ga je znal vedno potegniti in me z njim pustiti odprtih ust, kako mu je uspelo povezati vse zgodbene niti in imenitno zaključiti zgodbo. Tokrat jo pač samo zaključi. In prepričan sem, da tistega, ki mu bo Kako so Švedi uresničili sanje prva Jonassonova knjiga, povsem dovolj in odlično, osebno pa mi pač nekaj manjka.
In ja, ne glede na vse, je tudi ta knjiga izredno zabavno in duhovito branje, za kakšno leno popoldne ali podaljšan večer. Ena tistih knjig, ki jo morate prebrati, da pozabite na skrbi in se pač sprostite ter uživate.
Mladinska knjiga, 2025
maticpise.com 