Metallica. Zakaj?

Nekje v opisu mojega bloga, da pišem o knjigah in glasbi, veste pa, da večino prostora namenim knjigam. In te dni, ko sem v Budimpešti v sklopu M72 turneje imel priložnost znova dvakrat videti Metallico, se je med kakšnim sporočilom ali med vrsticami pojavilo tudi očitno – zakaj? In mogoče je to priložnost …

Skoraj točno 27 let (ah, ta številka 27) nazaj, 3. junija 1999, sem Metallico prvič slišal v živo na bežigrajskem stadionu. Cena vstopnice – 4900 SIT, danes bi bilo to približno 20 EUR. V skupini tedaj še Jason Newsted, bilo je kmalu po izidu Garage Inc. plošče in preden je Jason zapustil skupino. Nekaj več kot tri leta nazaj, 17. in 19. maja 2023, sem jih Parizu, tedaj na začetku M72 svetovne turneje in t.i. “No Repeat Weekenda” (k temu se vrnem) videl zadnjič. Takrat sta bila z menoj tudi moja mlajša otroka, takrat še 10-letni Adam, v tistem trenutku navdušen kitarski zanesenjak in oboževalec ter 13-letna Vita, ki je predvsem želela videti Pariz. In se najbrž prepričati, kaj je tisto, kar njenemu očiju pomeni “tako veliko”. A tudi to je bil nek nepopisen občutek, da sem lahko s svojima otrokoma delil VSE TO. In potem moram skoraj štiri desetletja nazaj, ko sem kot “mulc” na košarkarskem igrišču za OŠ Toma Brejca v Kamniku na ves glas kričal Whiplash.

“Adrenaline starts to flow/You’re trashing all around/acting like a maniac/whiplash.”

Drugi budimpeštanski koncert so začeli s prav to pesmijo. In nadaljevali s For whom the bell tolls, mojstrovino s plošče Ride the lightning, katere istoimenska skladba je bila tretja. Seznam pesmi boste našli kaj hitro, a tistega, kar se je dogajalo v meni, tega pač ne. 

Niti leta 1999, pa tudi ne na tam nekje na prelomu osemdesetih, si nisem nikoli mislil, da mi bo prav ta skupina pomenila tako veliko. In ne, nisem eden tistih, ki gre na čisto vsak koncert, ki zna na pamet vse pesmi in točno ve, na katerem koncertu so igrali kaj. Njihovo glasbo pač čutim. In, joj prejoj, kako vesel sem bil, ko sem po skoraj dveh urah čakanja prišel v pop-up store in tam videl majico s podobo Metallica saved my life. Pri čemer je beseda LIFE upodobljena tetovaža na prstih Jamesa Hetfielda. Obenem je Metallica saved my life tudi naslov dokumentarnega filma, v katerem ljudje pripovedujejo in se izpovedujejo, kako jim je Metallica rešila (spremenila) življenje. 

Tetovaže? Moja prva Metallica tetovaža (sloviti ninja logo na komolcu) je stara kakšnih sedemnajst let … Bila je plošča Death Magnetic in skladba Broken, Beat & Scarred ter verz “You rise, you fall/you’re down then you rise again/what don’t kill ya/make ya more strong” in vedel sem, da je to to. Sledil je sloviti “scary guy” nimam pojma kdaj, ampak je bil v meni prisoten občutek, da je treba pač včasih preprosto izraziti svoja čustva, znati pokazati sredinca in vsem skupaj pač reči “f**k off!”. Lahko pa poslušate The day that never comes, ali pač spet Whiplash, morda celo Sweet Amber … In ja, tudi St. Anger plošča mi je všeč – ker je surova, ker je jezna in ker mogoče pove več o strahovih, dvomih, jezi, nezaupanju in občutku, da preprosto ne vemo, kdo smo in kam spadamo, kot katerakoli doslej. In vsekakor je bila to ena tistih plošč, ko sem dojel, da nekdo na njej pripoveduje o vsem tistem, kar divja in nori v meni. Nekdo me razume, nekdo je šel čez isto sranje kot jaz. Seveda na drugačen način, ampak … nisem sam. Nekdo je, ki razume. In ne, St. Anger ni izšla sredi devetdesetih, ko sem bil v občutljivih najstniških letih, ampak leta 2003, ko sem imel občutek, da nekaj v življenju vem in znam. V meni pa je bilo toliko jeze in nemoči … pojma nisem imel. In ta plošča mi je dala smisel. Jeza je v redu, če jo znaš izraziti. In takrat sem se navadil in naučil, da lahko jezo izražam skozi pisanje. Ja, Metallica je rešila moje življenje. No, in zgodila se je še tretja tetovaža – Lovecraftov Cthulhu. Bil je trenutek, ko mi je ta pesem (instrumentalna, ki sem jo prvič slišal v Parizu, igrali pa so jo tudi na drugem večeru v Budimpešti) odprla obzorja. Prostranstva domišljije. Metallica. Pa čeprav tudi Orion, ki jo v vsej širini in globini spoznavam zadnje čase, ne zaostaja. Cliff Burton, hvala. 

In skoraj bi se zgodila še četrta … v petek, ko sem imel potrjen datum darovanja krvi, sem imel neko slutnjo, da morda od tega ne bo nič. Ja, Metallica je v zadnjih sedmih letih, odkar so začeli s fundacijo All within my hands (AWMHF), izredno aktivna na področju družbene odgovornosti – krvodajalstvo je zgolj eno od teh področij in po izbranih mestih, kjer nastopajo, organizirajo tudi krvodajalske akcije, ki so jih poimenovali BloodDrive. Pa rajši ne bom šel v podrobnosti – ker pač vem veliko, dovolj in preveč; ampak mi je minuli petek uspelo na Madžarskem darovati kri (okrog 1800 nas je bilo v dveh dneh) in postati del velike Metallica krvodajalske družine.

“No Repeat Weekend” je koncept, ko skupina v nekaterih mestih odigra dva koncerta – z dnevom premora; in na teh dveh koncertih ne ponovi niti ene pesmi. Torej, Enter Sandman ali Nothing else matters, pa tudi One ali Master of puppets in Seek and Destroy ne boste slišali oba večera, ampak pač samo enkrat. Zagotovo jih boste, saj gre za skladbe, brez katerih takorekoč ne mine koncert Metallice. V praksi je to pač mnogo več kot recimo standardni koncert največjih uspešnic v trajanju dveh ur in pol, ampak se sliši kakšna v živo redko izvedena pesem, vedno tudi instrumentalne pesmi (praviloma Orion in Call of Ktulu, bolj čudež kot karkoli drugega pa bi bile izvedbe Anesthesie, To Live is to die ali Suicide & Redemption) in pogosto še kaj več. Lani so tako na nekaterih koncertih igrali recimo tudi Inamorato, njihovo najdaljšo skladbo, sicer z zadnjega albuma 72 Seasons. In seveda pri 40+ letih kariere je še vedno vsaj ena pesem, ki si jo človek želi slišati, za kaj takšnega pa bi potrebovali kar “No Repeat Week”. Med skladbami, ki jih ne igrajo kar vsakič, so bile Until it sleeps, Fight fire with fire, Cyanide, Of Wolf and Man, Screaming Suicide ali Whiskey in the Jar zaigrane na dveh koncertih v Budimpešti. Menda se nas je v dveh dneh zbralo okrog 150 tisoč. 150 tisoč je lahko vojska, ampak v tem primeru je to resnično družina.         

Zakaj Metallica? Lahko bi rekel preprosto zato. Ali potrebujem razlagati, pojasnjevati? Pravzaprav ne. Metallica je preprosto del mojega življenja, brez katerega … kaj naj rečem, me ne bi bilo? Ni nemogoče. Ne bi ustvarjal, torej pisal? Zelo mogoče. Ker že sam občutek, da si del nečesa veličastnega, večgeneracijskega in nečesa, kar dve uri skrbi za to, da imaš ves čas dlake pokonci, nasmeh na obrazu, da ti srce veselo razbija, imaš obenem še cmok v grlu, solze v očeh in preprosto čutiš, da si. No, TO je Metallica zame in meni.