Pri založbi so tole knjigo označili za “biografijo in roman ceste obenem”. Težko oporekam. Prenekatero biografijo še tako zanimivega človeka, sploh pa Slovenca (pa če smo pošteni, res zanimivih spet ni tako veliko), vzamem v roke z določeno mero zadržanosti, saj sem bil večkrat neprijetno razočaran kot prijetno presenečen.
Dejstvo, da so pri založbi Beletrina za pisca Lovšinove biografije izbrali prekaljenega in vsekakor sposobnega pisatelja (ki se ga tu pa tam omeni tudi kot “ghost writerja”) Dušana Čaterja, tehtnico vsekakor bolj nagne na stran berljivosti. Morda tudi zato, ker ima tudi Čater sloves “bad boyja”, upornika, celo tečneža in na nek način posebneža. Vseeno mislim, da kaj takega, kot je recimo Hudolinu uspelo z Vidmarjem (Samohodec), nenazadnje Babačiću z Zavcem (Trdobojec), Pogorevčevi z Radkom Poličem (Rac) ali pa Milekovi s Cavazzo, Radmiloviču z Vogrincem (Vsi me kličejo Tona) in tudi Golobu s Predinom, ne gre pričakovati.
Pri čemer moram najbrž že kar v uvodu zapisati, da mi fenomen Pero Lovšin ne da miru, sploh me pa ni prepričal. Menim, da sodi med pevce z najmanj posluha, a vsekakor z neko nezaustavljivo energijo, ki je sploh privlačila ženske (čeprav, kot izvemo iz knjige, je znal pasti v oči tudi kakšnemu predstavniku moškega spola). A še danes, ko ga vidim, se mi zdi prej kakšna karikatura, ki bolj sodi v kakšnega Alana Forda kot pa, da se ponaša s statusom legende. Pa če sem iskren, Pero Lovšin je legenda. Pankrti, meni še ljubši Sokoli, potem sicer ne najbolj prepričljivo solistično obdobje, ki se mi sploh zdi, da je z vsako ploščo slabše in vedno znova prisotnim čudenjem, kako lahko ljudje hkrati norijo na Samo en mejhen poljub mi dej, Slovenija gre naprej (ta sicer ni samo njegova, čeprav je zelo njegova), Metko, Bandierro rosso, Moja mama je strela, Marija pomagaj mi in še bi lahko našteval. Ker če kaj, potem ima za pasom uspešnic kot le malokdo. In če česa, najbrž ne bom nikoli pozabil imenitne naslovnice plošče (no, jaz sem imel v lasti kaseto) Satan je blazn zmatran in pa uvodne špice TV-oddaje Videogrom (kateri urednik in idejni pobudnik je bil) in dolgih nog Anje Rupel.
In še nekaj je, čemur nisem prišel do dna in najbrž nikoli ne bom – bolj verjetno, da bom napaden, da temu ni tako; je odnos drugih glasbenikov do njega. Glede na njegov status (legende) in bogato zgodovino ter tudi to, komu vse je pomagal in kdo je tudi po njegovi zaslugi dobil priložnost, se zdi kar nekako na dlani, da ga imajo vsi radi, da ga obožujejo ali pač (vsaj) spoštujejo. Pa se mi pogosto zdi – in to kot nekomu, ki že dolga leta spremlja glasbeno sceno; da je prej tarča sicer tihega posmeha in čudenja, kako mu je uspelo. In, iskreno, tudi izkoriščanja. Njegovega imena, statusa in predvsem pesmi.
A če kaj, potem uspe Čaterju skozi knjigo Na poti s Perotom Lovšinom, na nek način pričarati in razložiti tudi to. Zakaj Na poti s Perotom Lovšinom? Ker je glavno zvezdo knjige, torej Perota Lovšina (še nekaj, česar se nisem mogel znebiti med branjem, kako zelo bi si Čater želel biti, vsaj včasih, na njegovem mestu) avtor in zapisovalec ter tudi izpraševalec spremlja na poteh po koncertih, predavanjih, nastopih, snemanju nove plošče (aktualne Za sto let naprej) in seveda se z njim sprehaja in potuje po Lovšinovih spominih. Vse od otroštva, prek Fondovih blokov in Kodeljevega, športnih in novinarskih začetkov, vzponov in padcev (saj veste, da je bil med drugim urednik in glavni ustvarjalec slovite pornografske revije Private?) ter seveda vse do glasbe, glasbe, glasbe, potovanj, ljubezni, ljubezni in še malo ljubezni. Ter glasbe, seveda. Zanimivo? Seveda je. Napisano z žarom in prepričljivostjo? Tudi.
Pa vseeno mi v knjigi nekaj manjka. Morda Pero pove manj od pričakovanj, morda Čater preveč zamolči. Sprašujem se, koliko je vsaki biografiji namenjeno, da je pač piarovski zapis nekega življenja ali kariere, kjer je vse lepo in popolno. Pri Lovšinu – in tudi pri tej knjigi; seveda temu ni tako, bi pa od človeka, ki je v življenju doživel in izkusil marsikaj, tudi hudo pikantnega in prepovedanega, pričakoval nekaj več (pre)drznosti, morda celo neustrašnosti, tako pa vse skupaj deluje čisto preveč preračunljivo. Ja, na nek način tako kot Lovšin nekje proti koncu opisuje današnjo glasbo, sploh pa rock’n’roll …
In če smo pošteni, so njemu tako ljubi Rolling Stones kaj drugega kot preračunljivi bogataši ali Sex Pistolsi res kaj več od odličnega marketinškega projekta? No, pa sem ugotovil – tej knjigi manjka tisti pravi, žmohtni, motorheadovski rock’n’roll in če kdo, bi moral prav Dušan Čater to najbolj vedeti.
Beletrina, 2026
maticpise.com 