Susan Kreller v Električnih ribah nagovori številne teme, s katerimi se soočajo tako starši kot še bolj njihovi odraščajoči otroci, pogosto izgubljeni v vsakdanjem svetu. Poetično, a precej naporno branje, kjer se dolgo pravzaprav nič ne zgodi.
Pri Električnih ribah se boste najprej vprašali, če gre morda za (avto)biografsko pripoved. Glavni lik je dekle Emma Keegan, ki se z mamo, starejšim bratom Daro in mlajšo sestro Aofie iz rojstne Irske preseli v malo severovzhodno nemško vasico Velgow, v kateri je odraščala njihova mama. Vasica, v kateri je vse tuje in v kateri so seveda tudi oni tujci – jezik, kruh, okusi, čaj, šola, ulice, navade, stari starši …
Dara uteho kmalu najde v popivanju v bližnjem skednju z vrstniki, Aofie se, ko otroci v šoli ne znajo izgovoriti njenega imena (in ga izgovorijo kot affe, torej opica), užaljeno zateče v molk, Emma pa … Emma želi domov, v Dublin, a ne, dokler sestrica znova ne spregovori. Sogovornika Emma najde v zadržanem sošolcu Levinu, očitno ljubitelju hard rock in heavy metal glasbe, ki izdela načrt bega, a je tudi njegovo življenje vse prej kot popolno oziroma normalno. Njegova mama, očitno otroška prijateljica Emmine mame, trpi za shizofrenijo, kar predstavlja velik izziv celi družini. Emma vse pogosteje zahaja k Baltskemu morju, posrednemu stiku z domom, vse do dne, ko se zdi, da je vse pripravljeno za njen pobeg. A vesolje ima svoje načrte …
Električne ribe so v prvi vrsti pripoved o domotožju, iskanju varnosti, opori in razumevanju drugačnosti. Naj bo to razumevanje irskega v Nemčiji ali nemškega pri Ircih, maminih razlogov za beg (pomanjkanje denarja, mož, ki smisel vidi zgolj v alkoholu …) in nenazadnje shizofrenije. Emma se ukvarja predvsem z domotožjem in proti koncu (ko mami na dan odhoda piše poslovilno pismo) postaja vse bolj jasno, da ji v Nemčiji pravzaprav ni tako hudo, kot je želela prepričati samo sebe, saj se je na marsikaj navadila, še vedno pa tej vasici težko reče dom.
Knjiga mrgoli od različnih referenc – tako na Irsko kot Nemčijo ter tudi na neko splošno (popularno) kulturo, zato prebiranje »slovarčka« na koncu sploh ne bo odveč. Ne vem sicer, ali je prevajalka (Alexandra Natalie Zaleznik) sledila izvirniku, a recimo pri opombah o Black Sabbath, Metallici, Guns N’Roses in Megadeth se ni najbolj izkazala. Sicer pa zanimiv vpogled v določene irske in (vzhodno)nemške značilnosti. Prevod kot tak se mi sicer zdi odličen, ohranja močan poetičen pridih, bolečino mladega dekleta in njeno stisko v tuji deželi oziroma kot se zdi, njeno stisko pri odraščanju.
Električne ribe sem sicer težko bral in se mukoma prebil do konca, saj sem ves čas čakal, da se nekaj zgodi, nekaj več. Dara kot stranski lik je popolnoma neizkoriščen, odnos med Emmo in Levinom je ves čas na meji med prijateljstvom in ljubeznijo, a se spet dolgo ne zgodi nič, napet, a nepojasnjen je tudi odnos med Emmino mamo in njenimi starši ter Levinovo mamo in še bi lahko našteval. Veliko vsega, a bolj malo dogajanja. Knjiga vsekakor odpira številna pereča in boleča vprašanja, čeprav ga recimo vsaj pri nas otroci, ker Slovenci nismo ravno nagnjeni k selitvam, najbrž ne bodo dojemali na želeni ravni, v zgodbi pa vsekakor manjka dinamičnosti.
KUD Sodobnost, 2022
maticpise.com 