Damirja Urbana se starejši spomnimo kot frontmana ene najboljših reških zasedb vseh časov – Laufer, slaba tri desetletja pa je na čelu zasedbe Urban & 4, s katero spretno prestopa meje glasbenih žanrov in vsakič znova navduši kot interpret. Damir Urban je poleg tega tudi slikar in pravljičar.
Ludi Škarpa je pravljica, ki je nastala po ideji njegovega sina Istoka Zolaja nekega jutra, ko sta šla v vrtec. Damir je poleg besedila prispeval tudi skice ilustracij, ki so bile vsekakor imenitna podlaga za delo ilustratorja Tomislava Torjanca, ki je med mnogimi dosežki leta 2006 zmagal na mednarodnem natečaju za ilustracijo izdaje Pijevega življenja Yanna Martela.
Moja prva misel ob branju Ludega Škarpe (v slovenščini bi ga najbrž prevedli kot Nori škarpena) – nimam pojma o ribah Jadranskega morja in druga – tole je pa zelo v stilu najbolj prepričljivih del Donaldson in Schefflerja – prva asociacija je vsekakor Bi se gnetli na tej metli? in druga seveda kultni Zverjasec. In ne, s tem ni nič narobe – pravljica se imenitno bere, izobražuje in ima močno sporočilo, kar je pri pravljicah ključno.
Zgodba – mala riba, čistilec Frane, se prebudi v len nedeljski dan, ko tudi njemu ni treba delati, a je v morju čutiti neznan nemir. Ribam je prišlo na uho, da prihaja Ludi Škarpa, za katerega nihče sicer ne ve točno, kako izgleda, ga pa Franetu opisujejo z »Pa svi znaju tko je on! Malen je, ovako kao ti, a iz očiju mu vragovi vire! Najopasnija riba ovih mora!«. Ne morete, da ne bi pomislili na Zverjasca, kajne?
Franeta tako najprej v strahu in paniki z Ludim Škarpo seznani družina iglic (sicer pelaške ribe roparice) in nato še murene (družina velikih jegulj, strašnih in neustrašnih rib), njihov beg pa se zaključi z »Obitelj u veliko brzini nestane negdje u dubini …«, kar zlahka primerjamo s »Še tok tok po palici, švist in so v nebo izginili …«.
A Frane ne bi bil Frane (mogoče je prebiral kakšno morsko različica Zverjasca in je prišel na idejo), če se ne bi – podobno kot pogumna miška v Zverjascu; odločil malo pozabavati z ribami, katerim je bil zgolj sluga. Če nihče ne ve, kako Ludi Škarpa v resnici izgleda, mu je pa očitno malo podoben, bi se lahko zanj izdajal kar on. Tako si najprej privošči nevarni kirnji (samotarske ribe roparice iz družine ostrižev, sicer kraljice podvodnega lova) in nato še barakude, ki ga najprej zamenjajo za lahek ulov in prijeten obrok pred potjo, saj jih v begu pred Ludim Škarpo čaka »sedam dana dubokog oceana«.
Naposled pa mimo Franeta priprava majhna, njemu povsem neznana riba, ne najbolj uglednega videza, ki zgolj mirno žveči morsko trave in jo vsake toliko malo tudi izpljune. Seveda ga želi, sedaj že malo nastopaški, Frane prestrašiti, a ribice njegovo hvalisanje ne prepriča in ob pljunku morske trave doda le »Ma nemoj!«. Vse do točke, ko se neznanec Franetu predstavi, da je on pravzaprav Ludi Škarpa …
Frane ni miška in pravljica se zaključi. Pravljica, ki sporoča, da ima sicer vsak svojo vlogo v tem svetu, a tudi majhni niso nepomembni, njihova usoda pa je odvisna od njihove iznajdljivosti in poguma. Damir Urban je v svojih besedilih pogosto zelo filozofski, v pravljici pa s preprostostjo, ritmiko in simpatičnostjo povsem prilagojen mladim bralcem in še mlajšim poslušalcem. In četudi vaši otroci ne razumejo hrvaško, jim boste tole pravljico brez težav prevedli, da bodo tudi sami izluščili bistvo. Vi pa si potem lahko zavrtite katerega od številnih albumov, s katerim se vas bodo Laufer ali Urban & 4 zagotovo dotaknili – velika večina besedil je Damirjevih, njegova interpretacija pa tako ali tako sodi v učbenike pod najboljše primere.
Croatia Records 2022
