Leto ljubezni je moj prvi roman. Ljubezenski. Celo tako obsežen, da je razdeljen na dva dela. Nekaj sem o procesu že pisal, veliko sem objavljal in najbrž še kaj bom. Vsekakor je to moje delo, na katerega sem najbolj ponosen.
Danes, pol leta po izidu, je prav zanimivo gledati nazaj, kdo so bili ljudje, ki sem jim kot prvim poslal knjigo v branje. Najbrž so nekatere prestrašili Mračni labirinti in jih je osupnilo dejstvo, da sem se tokrat res odločil napisati ljubezenski roman. Ljubezen, od prve do zadnje strani. V prvi vrsti, ljubezen za in do Sarajeva. Ljubezen za ljubezen. Julija 2025 sem bil z mojimi tremi najstniki v Sarajevu, prebral Crno dušo in ob prihod domov začel pisati. Ko sem se septembra 2025 v Sarajevo vrnil, sem bil dogovorjen za izdajo knjige. In se šel tetovirat. Ker, pač Sarajevo …
In potem se je začelo. Malce s strahom, pa vseeno – sem tistih prvih petdeset strani poslal Zoranu Predinu – v teh dneh sem že nekajkrat slišal njegovo Vse je tvoje, vrhunsko pripoved in pač “storytelling” na najboljši način; ter Matevžu Šaleharju – Hamotu, katerega skupni imenovalec njegove glasbe je ljubezen. In ko sem od njiju enkrat dobil odziv, kot sem ga …
Imel sem tudi nekaj drugih bralk. O tem, kaj se je dogajalo z Boštjanom, ki ni nek bralec, rajši ne bom. Tisti, ki ga poznate, ga pocukajte za rokav in vprašajte. Pa potem Tina, Petra in še kdo. Res me je zanimalo, ali sem samo jaz, ali še kdo drug dejansko čuti to vznemirjenje, ljubezen v zapisanem. Sporočil, ki mi jih je kar vmes vmes pošiljala Sara, rajši ne bom objavljal, so mi pa dala vedeti, da sem zapisal nekaj z težo. Enako velja za Katjo.
Marsikaj bi lahko povedal in zapisal o medijih, njihovem odnosu do knjig. Ni pomembno, kdo si in kaj napišeš, kako dobro je tisto, kar si zapisal. Bodisi moraš imeti za seboj založniško mašinerijo, neko mogočno agencijo, ki bo vate vložila denar (veliko njega), biti morda nek strašen je**č (nisem!) ali te mora usmerjati – in morda ti tudi knjigi pisati kar umetna inteligenca. Predvsem se ne smeš nikomur zameriti. Nikoli. Pa še to – knjige! Kdo danes sploh še bere? Jaz berem. Pišem. Jaz, sam. Ne potrebujem in ne želim umetne inteligence. To, kar zapišem, sem jaz. Kakorkoli stereotipno, pocukrano in še kaj – jaz. Moje srce, moja duša, moje misli, moja domišljija. Pač jaz.
Na srečo so takšni, ki prepoznajo nekaj več. Dajo priložnost. Pa se je zgodil intervju za spletno stran revije Obrazi, imel sem odličen pogovor z Jano Morelj na Radio 1 Rock, pozornost knjigi so dali v Modrih novicah, pa v reviji Bukla (še dobro, da jo imamo), nekaj vrstic se je zapisalo celo na portalu Dobre knjige in zgodil se je tudi pogovor z Anito Urbančič za Radiu Koper ter imeniten prispevek v reviji Lady. Vmes veliko obljub, bomo to in bomo ono, pa nič od tega. Hvala vsem tistim, ki ste, vsem, ki ste mislili in tudi tistim, ki niste. Pokazali ste svoj obraz.
Zgodil se je zapis Ajde Vodlan. Vau. Hvala. Preberite. Ker temu se reče, da je nekdo prebral, razumel, začutil. Hvala tudi Aniti.
Pa seveda, ne morem niti mimo predstavitve, tiste ene in edine. V knjigarni založbe Primus. Hvala vsem tistim, ki so/ste prišli. Mi dali vedeti, da cenite, razumete, spoštujete in podpirate tisto, kar delam. Predvsem hvala Maji, bom rekel kar najinemu osebnemu Kupidu … obe vesta, o kom govorim in zakaj.
Za piko na i pa, Simon Ploj. To je bil trenutek, ko sem ostal brez besed. Ko boste prebrali – preberite!; vam bo jasno. (In zapis je objavljen z njegovim dovoljenjem, meni pa je predvsem v čast. Hvala, Simon.)
In to so tisti trenutki, ko vem, da ima to, kar delam, vrednost. Pomen, namen. Ker se zgodi ljubezen. Ker se zgodi zavedanje in razumevanje. Ker in ko se zgodi Sarajevo.
Hvala vsem, ki ste me podprli. Hvala vsem, ki me še boste.
