Sonce in dež

Sonce in dež

Ane Roš osebno ne poznam in nikoli nisem jedel v Hiši Franko ali Polonka. Nisem gledal Netflixove oddaje, ki jo je izstrelila v svetovno orbito. Do letos, ko se je zaradi dogajanja okrog Michelinovih zvezdic začelo na veliko pisati o njej, sem vedel le tisto malo, kar je bilo zapisanega v medijih ob drugih priznanjih, ki jih je osvojila.

Kdo je torej Ana Roš? Zakaj prav ona? Zakaj ni tako zelo uspelo vsem mogočim medijsko izpostavljenim in aktivnim kuharjem, ki jih Slovenija nima malo. Mogoče ravno zato, ker se ona drži stran od medijev in ustvarja. Presenetilo me je, ko sem videl, da se pripravlja monografija in to celo za tuje tržišče (Založba Phaidon). Zdelo se mi je, kot bi glasbenik po dveh izdanih ploščah izdal zbirko največjih uspešnic ali pa bi igralec po treh filmih že dobil oskarja za življenjsko delo. A ni premlada za monografijo? Komaj dobro na začetku? V redu, razumel bi kakšno kuharsko knjigo, ampak monografijo?

Radovednost. Kdo je res Ana Roš in zakaj ji je uspelo, kako in zakaj prav njej? Kaj je na Hiši Franko tako zelo posebnega, da so ljudje na mizo pripravljeni čakati tudi po tri leta (!) in za tisto res polno gastronomsko izkušnjo plačati tudi do 600 evrov (za dve osebi)? In koliko naj verjamem znancu, ki ima precej pod palcem, pa trdi »da je precenjena«? Po prebrani monografiji Sonce in dež mi je veliko bolj jasno, kot mi je bilo, še vedno pa dvomim, da bom obiskal Hišo Franko. Saj ne, da je ne bi, le da bi se potem moral odpovedati tedenskemu dopustu …

Sonce in dež v prvi vrsti prinaša zelo osebne zapise Ane Roš, v kateri pove in zaupa marsikaj. Od zgodovine svoje družine, ki ji je v genih očitno pustila veliko – predvsem kar se tiče upornosti, samosvojosti, odločnosti in tudi trme. No, in seveda tudi nekaj genialnega. Bila je poseben otrok in še bolj posebna najstnica. Odločena slediti svojim sanjam. In čeprav je imela takorekoč v roki odlično plačano diplomatsko službo, ji je ljubezen prekrižala načrte in jo popeljala na neko drugo pot. In ko se je odločila postati kuharica, je presenetila vse. Ana Roš je namreč kuharski samouk. In naj potem še kdo reče, da ti ne more uspeti, če si nečesa res močno želiš in si močneje prizadevaš, da bi znal vse in še več ter si se pripravljen vsak dan še kaj novega naučit.

Anina pot do uspeha je bila seveda trnova in če ste prebrali katerega od njenih zapisov ali intervjujev v zadnjih mesecih, veste, da je sedaj morda še težje. Vzdrževati ta zahteven sistem, ohranjati kvaliteto, zadovoljstvo zaposlenih in strank ter seveda lastnim (zelo visokim) standardom, pač ni mačji kašelj. V veliko pomoč ji je bil seveda Valter Kramar, s katerim sta dobesedno na glavo postavila gostilno njegovih staršev in ki je bila osnova Hiše Franko. Od opreme, do jedilnikov in seveda neverjetne ponudbe, ki je v prvi vrsti lokalne pridelave oz. vzgoje, k vsemu skupaj dodajte še Valterjevo ljubezen do vin, pa sira in ves čas prisotno začudenje in nejevero okolice nad tem, kar počneta.

Stran za stranjo in plast za plastjo bralcu postaja jasno, zakaj. Zakaj avtohtone drežniške koze, zakaj takšna vina in tak način staranja vina, koliko pelatov in na kakšen način pridelana omaka, kaj se dogaja s siri na tolminsko-kobariškem, kakšen je namen Hiše Polonka, spotoma boste spoznali še ducat (ali več) rastlin in začimb, ki jih Ana uporablja v svoji kuhinji, začeli drugače gledati tako na Sočo kot tudi na vse tiste na videz neprehodne grape okrog Kobarida. Vzponi in spusti, tako in drugače. Prebrali boste, za koga vse je že kuhala in kaj, kako in zakaj potuje ter zakaj je zelo pomemben en sam gram sladkorja v caipirinhi. Spoznali boste Ano Roš in njen način razmišljanje – njeno trmo in sproščenost, njeno trdoglavost in žensko milino, koncept in smisel njenega dela, evolucijo nje same, njene osebnosti in seveda kuhanja, lahko pa rečem kar življenja.

Pomemben del monografije Sonce in dež so zapisi Kaje Sajovic, ki je z Ano in njeno ekipo preživela veliko skupnih trenutkov, lepih, tistih malo manj lepih, zelo stresni in napornih ter najbrž tudi tistih, ko se lahko vprašaš, kako vse skupaj funkcionira. Odgovor je s predanostjo, seveda in neizmernim spoštovanjem. A njen pogled je vseeno drugačen, seveda ne tako zelo prvooseben in intimen, a pristno doživet in iskren. Zeblo vas bo in potem vam bo vreče, odkrivali boste skrite dele naše dežele in se potikali po gozdovih ter pri delu opazovali mojstre svojega poklice. Še pomembnejše so seveda izjemne fotografije Suzan Gabrijan, ki je ovekovečila tako okolico in olje, ki je tako zelo pomembno za Ano in Hišo Franko, ljudi, ki so ji pomembne in potem je tu hrana … vsa ta hrana, kajti Ana Roš je za monografijo prispevala kar 75 receptov in prav vsak recept ima tudi fotografijo končne jedi. Da boste vedeli, kako naj bi izgledal končen izdelek. Z eno besedo: čudovito. (Z nekaj več besedami: če boste gledali samo fotografije, v večini primerov ne boste imeli pojma, kaj gledate).

Na koncu vam bo seveda vse jasno. Zasluženo, boste rekli. Nekateri bodo po slovensko še naprej nevoščljivi. Ampak Ana si je, tako kot kdo drug, vse to prigarala, z veliko odrekanja in seveda truda. Chefinja, najboljša kuharica sveta, dve Michelinovi zvezdici, med top 50 restavracij in še kaj. Ana Roš si v prvi vrsti zasluži spoštovanje.

Rating: 5 out of 5.

Založba Beletrina, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: