Zimska zaročenca

Zimska zaročenca je prva knjiga tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos, ki bo zagotovo prepričala vse ljubitelje nekoliko drugačne fantazije in čarovnije. Svet, ki je (skoraj) podoben našemu, a tako zelo samosvoj, bolj ali manj povsem človeški junaki, ki pa imajo svoje značilnosti, posebnosti, skrivnosti in nenavadne moči ter seveda sama zgodba … preplet nečesa drugačnega in vsekakor nadvse berljivega.

Sama zgodba je pravzaprav preprosta – Zemlja se razbije in koščki oz. oboki krožijo okrog starega sveta. Na vsakem oboku živi zelo povezana družina, ki je pod zaščito nesmrtnega družinskega duha, vsaka družina pa ima kakšno posebnost, skrivnost in predvsem stroga pravila. Bralec pravzaprav največ časa porabi za to, da poveže zgodbo, a je pripoved jasna in tekoča, tako da se bo kmalu ujel v zanke pripovedi …

Glavna junakinja je Ofelija, samotarsko in malce čudaško dekle, v precej staromodnih oblačilih, s pravokotnimi očali, družbo pa ji največkrat dela ponošen govoreč šal. Vse skupaj niti ne preseneča, če vemo, da Ofelija skrbi za zgodovinske Arhive in bere večplastno zgodovino vseh mogočih predmetov, ki so zbrani tam. Ampak Ofelija ni običajna bralka, ampak je braljka, saj bere z rokami. Prvi od njenih nenavadnih darov, ki je obenem tudi njeno prekletstvo, saj mora ves čas, ko ne dela, nositi rokavice, saj je že dotik dovolj in vidi vse, kar se je z nekim predmetom dogajalo. Njen drug, ravno tako nenavaden in uporaben dar, pa je sposobnost prehajanja med ogledali. Ofelija se v njih ne ogleduje, ampak med njimi prehaja. Težava je, da se včasih v kakšnem prehodu zatakne.

Njeno življenje na Animi, njenem oz. njihovem domačem oboku bi bilo mirno in spokojno, skoraj dolgočasno, če se ne bi njeni starši, pa tete in še kdo (pač družinski starešine), nekega dne odločili, da jo zaročijo s Thornom in mogočnega klana Zmajev. Thorn je njeno popolno nasprotje – mogočen in strašljiv birokrat, ki slovi po natančnosti, osornosti in v katerem ni niti kančka ljubezni. Noben od zimskih zaročencev si ne želi poroke ali zaroke, a veliko besede nimata. Nenavadna vožnja ju odpelje na Oblakovo, lebdečo prestolnico Pola, kjer je bolj ali manj vedno zima in Ofelija, to preprosto, a še kako bistro dekle, kmalu spozna, da pravzaprav ne ve nič.

Prvo vprašanje je seveda, zakaj je tako mogočen klan, kot so Zmaji, Thornu za bodočo ženo izbral prav njo? In po drugi strani – zakaj mora biti v vlogi varuške z njo teta, obe pa morata skrivati svojo identiteto? Ofelija na neki točki tako postane del služinčadi na dvoru oz. na Oblakovem, spoznava zanimive ljudi, sklepa prijateljstva, tu so potem še nenavadni žetončki oz. peščenke, spopada se z mojstrskimi iluzijami in prevarami (pod skupnim in še kako primernim imenom slepila), v svoji pravi in zlagani luči se ji kažejo pripadniki drugih klanov oz. družin, počasi pa se ji riše tudi slika, kdo je kdo na Oblakovem in zakaj se mora ona zares skrivati.

Čudovit, čeprav nenavaden svet, ki ga bralec hitro vzljubi. Junaki in antijunaki ter vse bolj zapletena razmerja med njimi. Zgodba, ki se zapleta in razpleta in ki se nam v vsej razkošni veličini pokaže šele v drugem delu, Izginotja na Mesečini.

Založba Sanje, 2019