Ko sem bil hodža

Presunljiv avtobiografski roman Damirja Ovčine pripoveduje o bratomorni vojni, ki smo jo iz neke »varne« oddaljenosti spremljali sredi devetdesetih. Pripoveduje predvsem o Sarajevu, o soseski Grbavica in o ljudeh, ki so tam preživljali nekaj let vojnih grozot in muk.

Sarajevo je nekaj posebnega in to ve vsak, ki ga je kdaj obiskal. Sam sem imel smolo, da sem ga videl (in še to po službeni dolžnosti in zelo na kratko) šele nekaj let po končani vojni, ko so bile brazgotine in rane še dobro vidne in odprte. In čeprav sem se v mesto zaljubil zaradi številnih pesmi, ki so ga opevale in mnogih anekdot, ki smo jih slišal iz ust glasbenikov, igralcev in drugih umetnikov, še vedno težko rečem, kaj je na njem tako posebnega. Nekaj ima, kar Ljubljana zame nima. Nek čar, privlačnost. In srečo sem imel, da sem ga lahko obiskal in spoznal še enkrat pred nekaj leti – Sarajevo se je že spreminjal v neko hočemo-biti-Evropa prestolnico z modernimi stavbami in urbanostjo, ni pa še podlegel arabskemu pritisku, o kakršnem mi govorijo znanci, ki so tam pogosteje. Bašćaršija, lokali, uličice, Miljacka in vse v Sarajevu ima neko pristno dušo, da se v mestu počutiš domače, pa čeprav si tam prvič. Nimam pojma, kako ga danes doživljajo tisti, ki so ga recimo videli v sedemdesetih, osemdesetih in seveda kako so doživljali razkroj tega posebnega mesta v času vojne.

Zagotovo se bodo slednji lahko še bolj poistovetili s pisanjem Damirja Ovčine v njegovem čislanem in večkrat nagrajenem romanu Ko sem bil hodža, v katerem spremljamo zgodbo 19-letnika, ki ga ljubezen v nepravem trenutku popelje na napačno stran mesta in kjer obtiči. Brez dokumentov in možnosti za pobeg. Član delovnega voda, ki je skrbel predvsem za odnašanje in skromen pokop trupel muslimanov ter »praznjenje« njihovih stanovanj. In čeprav ni bil nikoli opredeljen kot musliman, je znal povedati ravno prav verzov iz Korana, da je pokojne dostojno pospremil ter si prislužil vzdevek Hodža. Daleč od idile, a obenem tudi od smrti. Vse dokler ni dobil drugega, manj prijaznega in človeškega delovodje in Hodža je bil kmalu postavljen pred preizkušnjo. Nekaj nečloveškega mu je dalo moč in pogum, da je opravil s srbskimi vojaki in zbežal v zatočišče, kjer je z veliko mero strahu in ljubezni nekaj let (!) skrivaje čakal na konec vojne. Morije.

Slog pisanja je nenavaden. Sprva zelo faktografski, kot bi brali telegrame. Kratki stavki, z le nekaj besedami. Naštevanje, kaj, kdaj in kje. Brez konkretnih imen, bolj ali manj z vzdevki. Večkrat je jasno poimenovan le Bolgarija, strah in trepet Grbavice, črnogorski Srb s pravim imenom Veselin Vlahović. S Hodžo se sprehajamo po ulicah, doživljamo opustošenje sosesk in mesta, ropanje, ugrabitve, umore in še kaj. A ne iščite podrobnosti. Tudi po ulici Franceta Prešerna se sprehodimo in v drugem delu izvemo za koncert slovenske glasbene skupine z nemškim imenom. Ovčina ostane pri preprostih zapisih. Nočem si niti predstavljati knjige, v kateri bi bila do zadnje podrobnosti opisana vsa posilstva, vse rane, izmaličena telesa. Dovolj je opis strahu, jok, solze, strah … dovolj je prebrati vse to, kar je čutil on v vseh teh letih.

Šele v drugi polovici knjigi, tisti, kjer je dogajanje časovno mnogo bolj zgoščeno in kjer je bil glavni junak obsojen na skrivanje in čakanje, ali ga bodo odkrili, začnemo spoznavati še drugo plat. Ljubezen do mlade srbske vrstnice, ki je skrbela za bolno babico, njune redne seksualne igrice, ki spet nikoli ne prestopijo meja osnovnih opisov (ali dobrega okusa), kar pri bralcu – kot vse ostalo, še toliko bolj prebudi radovednost, kaj se jima je pletlo po glavah in kaj se je dogajalo, zgodilo. Ona je tista, ki skrbi, da je čist in sit, da mu je toplo, če je to le mogoče (sarajevske zime so nekaj, kar je treba doživet, da bi človek vedel, kako mrzlo je lahko tam), ki zavaja srbske vojake, ki ga na koncu niti iščejo ne več in ona je tudi tista, ki mu iz knjižnice nosi različne knjige, ki jih on željno prebira, se iz njih uči in raste. Ruščina, cirilica, angleščina, izgovarjava in pisava, proza in poezija, razvijanje lastnega sloga, vse skupaj pa zaznamovano še s stalno telesno vadbo, ki jo skozi leta stopnjuje in človek nenadoma začne razdalje med soseskami v Sarajevu spoznavati prek števila sklic, trebušnjakov in počepov. Koliko in toliko vsega, da je ohranil zdravo pamet v povsem norih časih in predvsem dočakal konec vojne.

Razgaljeno Sarajevo, raztrgano in razcefrano. Izmaličeno, a nikoli uničeno. Ker Sarajevo je več kot le mesto. (Z Valterjem ali brez). In prav knjiga Ko sem bil hodža to še kako dobro pokaže in dokaže. Osupljivo in presunljivo branje.       

Založba Sanje, 2020