Dobri trije možje prihajajo …

Dobri trije možje prihajajo (ilustracija: Klara Lapanja)

Nekoč, že davno tega so trije dobri prijatelji odšli lovit ribe. Odšli so v odročen in skrit gorski raj, ki je bil posejan z majhnimi in večjimi jezeri, v katerih ni manjkalo najrazličnejših rib. Sedeli so v tišini, namakali vsak svoj trnek v bistro in kristalno čisto vodo, se od časa do časa spogledali in se nasmehnili drug drugemu. Nenadoma je Matevžu začelo močno vleči vrvico in počasi je začel vleči, da bi videl, kaj mu je uspelo uloviti. Prijatelja sta pristopila, da bi pomagala, saj je vse kazalo na bogat ulov.

A prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem, ko so potegnili ulov na kopno. Ne, riba ni bila tako zelo velika ali tako zelo težka. Riba je bila … zlata! Čisto zares, prijatelji so ujeli zlato ribo. In kot vse druge, je tudi ta seveda govorila.

»Dragi prijatelji,« je dejala s tihim, skoraj šepetajočim glasom, »Ponavadi izpolnim eni osebi tri želje, a ker ste trije res dobri prijatelji, bom vsakemu od vas izpolnila po eno željo. Dobro premislite, česa si želite in povejte.«

Prvi se je oglasil najmlajši, Nikolaj: »Jaz si želim biti bogat, neizmerno bogat … tako bogat, da bom imel denarja, kolikor ga bom želel.«

Drugi se je oglasil SIlvester in prikimal: »Ja, tudi jaz si želim biti tako bogat, neizmerno bogat!«

In spregovoril je tudi Matevž in pritrdil: »Moja najboljša prijatelja sta, a zakaj bi bila slabši? Tudi jaz si želim biti neizmerno bogat kot onadva!«

Zlata ribica je počasi prikimala in dejala: »Prav. Vsak od vas bo do konca svojih dni postal neizmerno bogat, da mu ne bo nikoli nič manjkalo, ampak … pod enim pogojem. En dan v letu morate to svoje neizmerno bogastvo deliti z drugimi. Sploh pa s tistimi, ki imajo malo ali sploh nič. Ste me razumeli?« Prijatelji so se spogledali, skomignili z rameni – češ, en dan v letu bomo pa že preživeli; in prikimali.

»Če se kdorkoli od vas tega dogovora ne bo držal, boste vsi trije postali zelo, zelo revni,« je dodala zlata ribica, zamahnila z repom in vse tri oškropila ter se potopila nazaj v temne jezerske globočine.

Med potjo domov so se prijatelji spraševali, če jih ni zlata ribica morda pretentala in bodo še naprej živeli svoje običajno življenje. A so se na poti domov odločili in dogovorili, kako bodo preživeli tisti en dan v letu, ko bodo morali s svojim neizmernim bogastvom osrečiti in razveseliti tudi druge. Koncem leta, ko je vedno mrzlo in pada sneg, bodo šli po svetu in razveseljevali otroke, jim prinašali darila, uresničevali želje in se potrudili, da bodo vsi vsaj tisti dan srečni in veseli.

Matevž se je odločil, da bo otroke razveseljeval v začetku decembra. Prinesel jim bo sadje, kruh, kakšno čokolado in kakšno bolj eksotično sadje. A samo tistim pridnim! K tistim porednim bo poslal nekaj sovaščanov, ki so sloveli po tem, da imajo dolge in ostre jezike, da jih ni nikogar strah in da vedno naredijo strašen hrup, ko se kje pojavijo. Ti njegovi sovaščani – odločil se je, da jih bo poimenoval parklji, ker si niso prav radi strigli svojih nohtov!; bodo poredneže prišli obiskat z verigami. Nato jih bodo odpeljali malo naokrog ter jim povedali, da je treba biti priden, ubogati starše in jih spoštovati. In če bo kdo še kar vztrajal pri neuboganju, mu bodo po riti naložili nekaj krepkih z leskovimi vejami. In da bodo vsi vedeli, kdaj prihaja na obisk, bo nekaj dni predtem v vasi začel zvečer peči piškote, da se bo nebo obarvalo rdeče …

Nikolaj se je odločil, da bo otroke razveseljeval proti koncu leta.

»Preden se bom odpravil na pot, bom čez nebo poslal zvezdni utrinek in potem bom na saneh, ki jih bodo vlekli jeleni in na katerih bo ovešenih ogromno zvončkljajočih kraguljčkov, odšel k vsem pridnim otrokom na svetu. In da me ne bodo kar tako opazili, bom pristal na njihovih strehah in v njihove hiše prišel skozi dimnik. Moj prihod mora biti presenečenje!,« je razmišljal na glas, »In … no, saj mislim, da ne bo težava dobiti sani, ki bi letele po zraku in jelenov, ki bi jih vlekli. Saj bom tako zelo bogat, da jih bom že nekje lahko kupil. Le nekaj še potrebujem, da se bom ločil od svojih prijateljev. Le kaj bi to bilo? Pustil si bom brado, da me ne bodo prepoznali in … ja, to, že vem – oblečen bom v rdeče!«

Sklenil je še, da bo na pot okoli sveta odšel sam, darila pa bo nosil le pridnim. Poredni si jih pač ne zaslužijo in njihova kazen bo ta, da bodo ostali brez daril.

Najdlje je razmišljal Silvester. Kdaj, kako, h komu … decembra bosta ljudi obiskovala Matevž in Nikolaj – bi jih res razveseljeval še on? Saj je v letu še enajst mesecev! Najtežje je v eni noči obiskati vse, prepotovati cel svet, a čemu bi kogarkoli izpustil?! Odločil se je, da si bo poiskal pomočnike in odšel je v gozd, za katerega se je govorilo, da tam živijo palčki. Govorilo, saj jih svoj živi dan ni videl še prav nihče! Silvester je prišel v gozd, se usedel pod največjo smreko v celem gozdu in zelo na glas povedal, kaj se jim je pripetilo, kaj so obljubili zlati ribici in kako bodo svojo obljubo uresničili. Potreboval pa je pomoč … in je završalo in zašumelo, zapihalo in zagrmelo, tla so se stresla in nato je bila tišina. Silvester je prestrašeno pogledal naokoli in okoli sebe zagledal polhe in lisice, veverice in kune, rise, srne, jelene, medvede in volkove, v njihovih kožuhih pa nešteto malih palčkov.

»Mi ti bomo pomagali!,« so dejali v en glas, »Mi bomo poskrbeli, da boš vedel, kdo je bil priden in kdo ne. Mi ti bomo pripravili darila, oblačila in sani, da boš šel lahko po svetu. Mi ti bomo povedali, kam pojdi in kako pojdi, da se ne boš izgubil.«

»In kdaj naj grem razveseljevat ljudi?,« je zanimalo Silvestra.

»Tvoj prijatelj Matevž jih bo obiskoval 6. decembra, Nikolaj 25. decembra in ti … ti pojdi na pot okoli sveta zadnji dan v letu. Takrat bodo vsi zaposleni s poslavljanjem od starega in pričakovanjem novega leta, zato te nihče ne bo pričakoval. Veseli pa te bodo prav vsi!,« so mu odgovorili palčki. 

In tako je od tedaj tudi bilo. Matevž, ki so ga ljudje prekrstili v Miklavža, Nikolaj, ki ga poznamo kot Božička in Silvester, ki je bil od tistega dne naprej kar Dedek Mraz, so vsako leto na vedno isti dan odšli po svetu in razveseljevali. Niso pozabili na svojo obljubo, prav nikoli. Otroci so vsem trem dobrim možem kmalu začeli pisati pisma z željami, jim ob pismih puščati vodo, mleko in čaj ter kakšen domač prigrizek, na njihov prihod so se pripravili s postavljanjem jelk in smrečic ter s prepevanjem pesmi, številne so posvetili prav njim.

Matevž, Nikolaj in Silvester so tako ugotovili, da so po zaslugi ulova zlate ribice res neizmerno bogati, a bi bilo to bogastvo povsem bledo in pusto, če ga ne bi delili z drugimi. Zato so se vsi trije veselili zadnjega meseca v letu, ko so odšli na pot. In ne boste verjeli, ampak minilo je kar sto let, ko jih je nekega poletnega dne ob posedanju pri jezeru znova obiskala zlata ribica.

»Dragi prijatelji, tako kot jaz, ste se tudi vi držali obljube. Zato vam poleg neizmernega bogastva podarjam tudi večno življenje. Svet brez vas ne bo isti, zato boste živeli večno.«    Ste že napisali pismo? 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: