Otok nenavadnih otrok

Otok nenavadnih otrok

Prvi del nenavadne trilogije Ransoma Riggsa, ki bo prepričal ljubitelje fantazije, zgodovine, nenavadnega in bizarnega. Knjiga, ki je obogatena s starinskimi črno-belimi fotografijami, ki delujejo kot kolaž res starinskega in nečesa post-atomskega oz. apokaliptičnega. Priznam, čeprav je naslovnica daleč od privlačne, me je nemudoma prepričala.

Knjiga se začne kot dokaj običajno branje o najstniškem Jacobu, osamljenem in precej introvertiranem fantu, ki se neuspešno spopada s tesnobo in pretirano zaščitniškimi starši. Potem je tu še nenavadna in grozljiva nesreča dedka Abrahama, kjer se je Jacob za kratko celo počutil sprejetega tak, kot je. In prav dedek je tisti, ki Jacobu namigne, da se v njem skriva še nekaj več in da mora oditi na otok ob britanski obali. Staršema to seveda ni niti najmanj všeč, a Jacob je vztrajen! Celo neomajen. Zdi se, da so fotografije in pisma, ki jih najde pri dedku, vstopnica za neobičajno potovanje …

Težko bi rekli, da otok Jacoba sprejme z odprtimi rokami. Vreme ni niti približno gostoljubno (seveda, britansko), prebivalci dajejo ne le vtis, ampak vse skupaj podkrepijo z dejanji, da mu njegova prisotnost ni všeč in potem je tu že razdejana vila. Zapuščena ali pač ne? Nekoč je bila zavetje za sirote, ki jih je pod svoje okrilje vzela gospodična Selec. Slednja ni bila povsem običajna učiteljica ali varuška in tudi otroci so bili – zdaj je to seveda že jasno; ne le sirote, ampak nenavadni. Vsak s svojim posebnim, nenavadnim in celo unikatnim darom.

Jacob v vili najde zatočišče in odkrije tudi časovno zanko ter začne spoznavati nenavadne otroke in se zave, da lahko prehaja med svetovi in celo potuje skozi čas. A kot smo se naučili – nepremišljena dejanja v preteklosti lahko drastično spremenijo tisto, kar nam je povsem samoumevno v sedanjosti. In napak ni mogoče vedno popraviti, včasih lahko storimo še več škode …

Jacob je seveda vedno bolj razdvojen – na eni strani svet danes, v katerem se ne znajde najboljše in za katerega se zdi, da ga zavrača in na potem nek drugi, varni svet, kjer ga razumejo in mu stojijo ob strani. Ne enako in ne na enak način, a so tam, ob njem. Komu zaupati, slediti, komu in kdaj pomagati – veliko vprašanj, ki zahtevajo dejanja. Ampak – poleg nenavadnih otrok spoznamo še zle človečnjake in votleže, ki ne mislijo dobro. Delajo pa sploh ne. In nenavadni otroci so v veliki nevarnosti, z njimi vred pa tudi Jacob, ki nehote odkrije tudi nekaj skrivnosti in zamolčanih dejstev o svoji družini. Seveda vse bolj odkriva, da je tudi na njem nekaj posebnega in nenavadnega, kot mu je govoril že dedek Abraham.

Knjiga je precej zahtevna za branje in zahteva polno zbranost, saj se boste sicer tudi sami hitro znašli v labirintu svetov in mnogih likov. Vsa bizarnost in tudi fotografije znajo koga odvrniti od branja, po drugi strani pa vlečejo kot magnet. In čeprav bodo starejši bralci v napisanem zaslutili tako (logično) kritiko nesmiselnosti druge svetovne vojne in drugih morij, ki so sledile, bodo predvsem mlajši vse skupaj dojeli kot beg v varni, domišljijski svet … ni namreč povsem jasno, ali Jacob sanja ali se vse to res dogaja.

Skratka, imeniten nastavek za nadaljevanje. Mimogrede – knjiga, vsebinsko in vizualno kar kliče po ekranizaciji in težko si je predstavljati, kdo bi bil za kaj takega primernejši kot Tim Burton. Domišljija naredi svoje, čeprav film (seveda) ne sledi povsem knjigi, a vam ogled vseeno priporočam.

Rating: 5 out of 5.

Sanje, 2016

2 razmišljanji o “Otok nenavadnih otrok

  1. Pingback: Votlo mesto
  2. Pingback: Knjižnica duš

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: