Čas je za zaključek, veliki spopad med posebneži na eni strani in človečnjaki ter votleži na drugi. Čas je za sklepni del trilogije Ransoma Riggsa Otok nenavadnih otrok. Kakšna je posebna moč Jacoba, kako se bo razvil njegov odnos z Emmo, kaj se bo zgodilo z imbrinikami in – kakšna prihodnost čaka svet?
Ransom Riggs je v prvih dveh delih, Otok nenavadnih otrok in Votlo mesto, zastavil veličastno fantazijsko zgodbo in nastavil vse potrebno, da bralec zares nestrpno pričakuje zaključek trilogije. Jacob Portman je spoznal posebneže, imbriniko gospodično Selec in spoznal, da je tudi sam posebnež. Ugotovil je, da lahko potuje skozi čas s pomočjo zank in nato v grozoti druge svetovne vojne odpotuje v London … da bi rešil svet pred pogubo vojne? Pravzaprav, da bi rešil svet posebnežev pred propadom.
Jacob Portman si skupaj z Emmo Bloom prizadeva, da bi rešila gospodično Selec iz rok zlobnih votležev in človečnjakov, ki jih vodi Caul, ki se je dolgo časa pretvarjal, da je njihov prijatelj. Posebnež ja, prijatelj ne. Vse bolj opustošeni London ima seveda svojo temno plat, ki smo jo spoznali v drugem delu, Votlem mestu, Jacob in Emma pa bosta spoznala res tiste najtemnejše kotičke, da bi prišla korak bližje. Oditi bosta morala na Hudičev aker. Tja jih odpelje nenavadni, no, to v tej knjigi to ni neobičajno, zato recimo rajši skrivnostni in nepredvidljivi čolnar Sharon. Posebnež, človečnjak, zaslužkar, kdo bi vedel? In že med tem prvim begom iz podzemne železnice, skozi ulice in vse do reke, Jacob počasi spoznava svojo »moč« – govori jezik votležev! In ne le to – ta neverjetna, strašljiva in seveda za posebneže nevarna bitja lahko celo nadzira, jih vodi in usmerja, postane del njihovih misli. To pa je moč, ki je v napovedujoči se bitki lahko še kako pomembna, le da je vsaka napaka med »treningom« seveda lahko usodna.
Hudičev aker, slum vseh slumov viktorijanske Anglije, je točno tak, kot si ga lahko predstavljate vsi, ki ste prebrali prva dva dela in se ne čudite, da je ta temačni fantazijski svet navdušil Tima Burtona. Torej – temačno, strupeno, zadušljivo, nevarno, polno nenavadnih meglic in še nenavadnejših trgovin, bitij, ujetih posebnežev, gospodarjev in vladarjev … vsaka ulica je ožja, temačnejša in nevarnejša, prav vsaka je lahko slepa.
Jacob in Emma želita najprej kar sama osvoboditi prijatelje in ker opozorila odsekanih glav (!) na kopjih dvižnega mosta ne zaležejo, skoraj izgubita življenje. No, tudi to, da je v mostu skrit votlež, s katerim se Jacob ne poveže najboljše, ne pomaga. Reši ju Sharon in znajdeta se v nenavadni hiši gospoda Benthama, za katerega se kmalu izkaže, da gre pravzaprav za Caulovega brata in obenem tudi brata gospodične Selec. Dveh oseb, ki vsak na svoji strani krojita svet posebnežev – en, ki ga želi porušiti in ga krojiti po svojih pravilih in druga, ki si želi reda, miru in harmonije. In kjer v tej zgodbi je njun brat? V nadaljevanju knjige boste seveda izvedeli tudi to, tako kot Emma, Jacob in drugi posebneži …
Benthamova hiša je polna sob oziroma časovnih zank, ki te lahko odpeljejo marsikam, celo na nenavadni Abaton in do Knjižnice duš. Kaj zapisati o zaključku in da vam ne pokvarim bralske izkušnje in seveda pričakovanja? Čim manj. Abaton je spet nek poseben svet, za katerega se zdi, da jih je Riggs sproti ustvarjal in se vsakič znova presegel, kar se potem dokaže v Knjižnici duš. Podzemni labirint, poln neobičajnih stvari (večini nevidnih lončkov s spravljenimi dušami posebnežev), kjer sem v marsičem sicer pomislil na Tolkienovega Gospodarja prstanov. Borba za moč, hrepenenje, čistost nekaterih vpletenih, bližajoča se poguba, ščepec skrivnosti in čarovnije … vse to se odvije in odvije se zelo hitro, še vedno pa ni konec.
Nadaljevanje se zdi, kot da je iz kakšnega dokumentarnega filma o koncu vojne, ko se osvoboditelji zmagoslavno, čeprav polni ran in povsem izmučeni, sprehodijo skozi porušene ulice nečesa, kar je bilo veličastno, a je nato skoraj propadlo. Jacob je tisti, ki se mora odločiti – ostati »le« posebnež ali oditi domov in živeti običajno življenje najstnika? Odločitev ni preprosta, tudi ne lahka in ponudi še čisto zadnji zaplet. Knjige res ni konec, dokler ne pridete do čisto zadnje strani.
Seveda ne smemo mimo fotografij, ki jih je tokrat še več kot v prvih dveh knjigah. Nenavadne (priznam, čisto preveč uporabljam to besedo) fotografije neverjetnega, nemogočega, neobičajnega, nevsakdanjega in še česa, kar je lahko malo skregano z običajnim dojemanjem sveta oz. bo pritegnilo tiste, ki jih je všeč drugačno. Morda celo nevideno. Riggs je fotografije, ki jih užitkarsko zbira, spretno vpletel v zgodbo in ji tako dodal dodatno dimenzijo in vse pač ni prepuščeno domišljiji bralca. Veliko pa.
Priznam, da sem se konca bal., neka čudna slutnja, pričakovanje, ki se je gradilo skozi vse tri knjige. Sploh pa ob zadnjem zadnjem zapletu, ko sem mislil, da se bo vse skupaj sesulo kot hišica iz kart. Da so bile vse skupaj le sanje, morda neko psihotično stanje najstnika, ki se ne zna najboljše spopadati s svetom okrog njega … preberite, pa boste videli.
Sanje, 2020
maticpise.com 