Votlo mesto

Drugega dela trilogije Ransoma Riggsa sem se veselil, prav nestrpno sem jo pričakoval in komaj čakal, da začnem z branjem. Začne se tam, kjer se Otok nenavadnih otrok konča. Jacob zdaj že kot del druščine otroških posebnežev, beži. Beži pred pošastmi, beži pred smrtjo, beži v grozo druge svetovne vojne.

Jacob veliko ve, še vedno pa ne razume vsega. Zaveda se svojih moči in večkrat se je že prepričal, kako izjemne so moči ostalih otrok, posebnežev. Žal je spoznal tudi moči votležev in človečnjakov, ki imajo svoje načrte glede prihodnosti sveta. Vedno več težav imajo, vedno bolj so izgubljeni, nad glavami letijo letala in mečejo bombe, vijugajo med ruševinami in si na vse pretege trudijo priti do Londona, svetovne prestolnice posebnežev. Tam in samo tam bodo morda lahko rešili življenje svoje ljubljene ravnateljice, gospodične Selec, ki je ujeta v telesu ptice, kaj ti samo ona je tista, ki jim lahko pomaga.

London je seveda nekaj povsem drugačnega kot njihova sirotišnica, njihov otok in okoliško podeželje. London je bil tudi že leta 1940 velemesto, v katerem se ni najlažje znajti, se pa toliko hitreje izgubiš. Še posebej pri vseh nepričakovanih nevarnostih, premnogih časovnih zankah, ki prežijo in zavajajo, prevarah in izdajah, zahrbtnih potezah tudi tistih, ki bi jim moral zaupati ter vedno novih in vse hujših nevarnostih. No, pa ni vse tako črno in tudi ne črno-belo. Vse bolj na dan prihajajo čustva, ki jih Jacob čuti do ravno tako nenavadne in posebne Emme Bloom, vse tesnejše pa so tudi prijateljske vezi, ki se tkejo med druščino in kjer vsem postaja jasno, da en brez drugega ne bodo uspeli.

Avtor je poleg ljubezenske zgodbe v drug del spretno vtkal morda tisto največjo grozo druge svetovne vojne in tudi vse bolj izrazito grozo današnjih dni – nezmožnost sprejemanja drugačnih (naj bo to z vidika rase, zanimanj, izgleda ali zgolj razmišljanj) in načrtno željo po iztrebitvi te drugačnosti. Seveda so najbolj na udaru prav otroški posebneži, za vratom pa čutijo po smrti in uničenju dehtečo sapo votležev in človečnjakov. Ja, tudi poimenovanje (in seveda prevod) negativcev sedaj postaja res pretresljivo resnično.

Branje drugega dela trilogije je vedno nehvaležno – knjiga ponavadi močno nadaljuje začeto pot prvega dela in nastavi vse potrebno za epski zaključek. In niti ne toliko, da bi bila vsebinsko prazna, daleč od tega, a je ogromno vsega v zraku in potem je tudi bralec nekje v zraku. Nestrpno čakaš, kako se bo vse skupaj razpletla, bo konec srčen ali bo nakazal tisto, kar se nam zdi, da spremljamo dandanes – duhovni in moralni propad sveta. Seveda se že veselim branja sklepnega dela, Knjižnice duš.  

Sanje, 2018