Črni plamen

Morda naključje, da sem šel strip Črni plamen brati po treh dneh, ko sem sinu pomagal pri pripravi predstavitve o Benitu Mussoliniju in razlaganju fašizma. Pa še na dan OF za nameček. Tako sem videl, koliko sem tudi sam pozabil iz žal še vedno aktualnih poglavij zgodovine in da so stvari, ki jih ne gre pozabiti.

Zorana Smiljanića ljubitelji slovenskega stripa poznajo po Hardfuckersih, še bolj pa skoraj kultnih Meksikajnerjih, zagotovo pa se bo v kolektivni spomin zapisal tudi s Črnim plamenom, ki ga je ustvaril skupaj s sinom Ivanom, sicer zgodovinarjem. Črni plamen s podnaslovom Požig Narodnega doma v Trstu je v javnost prišel ravno ob pravem času – ob 100. obletnici požiga in ko se je veliko govorilo o (simbolnem) vračanju Narodnega doma v slovenske roke. Strip je sicer kombinacija dejanskih zgodovinskih dejstev in pa izmišljenih oseb in tudi posameznih dogodkov, skozi katere pravzaprav spremljamo zgodbo. Pogosto suhoparni zgodovinski in morda celo težko razumljivi podatki so prikazani jasno, preprosto in dovolj celovito, da bi lahko strip priporočil učencem zadnje triade kot tudi tistim starejšim.  

Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi sta dečka, prijatelja od malih nog, ki odraščata na področju Trsta pred in med prvo svetovno vojno. Navkljub narodnostni razliki (avtor ju je odlično prikazal kot svetlo in črnolasca) je njuna prijateljska vez tesna, pristna in iskrena. Avtor ju tekom zgodbo postavi ob bok Winnetouju in Oldu Shatterhandu, tako različna in tako podobna. Navihano otroštvo in razigrano najstništvo, v katerega pa že posegajo vse ostrejši spori, pritiski ene in druge družine ter okolja. Josipov oče dobi zaposlitev v Narodnem domu (vzdrževalec v Hotelu Balkan), ponosu močne slovensko-hrvaške skupnosti, ki je živela na področju Trsta v tistem času, kjer se ob očetovem odhodu na fronto prve svetovne vojne zaposli tudi Josip, saj mora skrbeti za družino.

Ste vedeli – na začetku 20. stoletja je bil Trst mesto, v katerem je bilo več Slovencev kot v Ljubljani?

Avtorja sta res odlično prikazala dogajanje tistega časa – tako s stripovsko zgodbo o Josipu in Giuseppeju kot tudi vzporedno, tisto bolj strogo zgodovinsko, kjer odlično prikažeta zapleteno večnarodnostno dogajanje in politično mešetarjenje na področju Trsta in tudi širše. Vse močnejše škvadre, imenitno prikazan vzpon fašizma, vse bolj očitno sovraštvo do manjšin v Trstu, ki so ga z uspešnimi retoričnimi praksami spodbujali in požigali različni politiki, pa različno poročanje o spornem dogodku v Splitu, le dan pred velikim požigom v Trstu. Črno-bela praksa, ki jo v medijih lahko spremljamo še danes.

• 

• 

In seveda 13. julij 1920, dan, ki bo v zgodovino Trsta in slovenske manjšine zapisan s črnimi črkami. Tu sta se avtorja naslonila tako na potrjena dejstva, pričevanja in se prepustila domišljiji, v katero sta postavila Josipa in Giuseppeja. Dogodek, ki se ga ni zaman oprijel vzdevek »kristalna noč italijanskega fašizma«. Podivjana italijanska množica, ki je želela in dosegla, da je v plamenih in ognju pozabe izginilo vse, kar je bilo slovenskega. Vojska in mestna oblast sta bili le nemi opazovalki. S prikritim nasmehom, najbrž. Nori ples plamenov. Ekstaza smrti. Kot v pesmi Srečka Kosovela, ki jo lahko preberete kot uvod v to res izredno zgodbo.

Strip se tu ne konča, kot se ni končalo sovraštvo do Slovencev (in drugih manjših) ne le na področju Trsta, ampak na tistem celotnem ogromnem področju danes spet Slovenije (in Hrvaške), ki smo ga izgubili z Rapalskim sporazumom. Sovraštvo, ki se je znova razplamtelo še v času druge svetovne vojne in mimo katerega ne moremo niti danes, ko smo še vedno priče uničevanju slovenskega. Strip, ki se žal tudi danes bere kot sveža in aktualna zgodba, pa čeprav bi moral biti predvsem opomin na vse slabo in vso norost.  

Založba ZRC, 2021