Rdeči alarm

Rdeči alarm

Strip Rdeči alarm je bil dolgo časa na mojem seznamu branja, saj se ga je držal nek kult, sploh če si se v mladosti spogledoval s punk glasbo. In jaz sem se, nikoli posebej na polno, a sem kot mnogi drugi v njem prepoznal glas in držo jeznih in razočaranih mladih.

Rdeči alarm je delo Tomaža Lavriča, ki bi tako po priljubljenosti kot prepoznavnosti lahko označili za novega Mikija Mustra. Začelo se je z Rdečim alarmom, nadaljevalo z Ekstremnimi športi, še vedno traja z Diarejo, spregledani pa niso bili niti Sokol in golobica, Slovenski klasiki v stripu in Ratman, če naštejem le nekatere. Tomaž je seveda dolgoletni sodelavec Mladine, kjer mnogi njegovi stripi doživijo tudi premiero.

Rdeči alarm je ne le strip, ampak tudi naslov njegove pesmi, ki so jo desetletje po nastanku posneli in objavili Racija, neo-punk band, ki se ga lahko spomnimo tudi po zaslugi pesmi Stara, kitaro pa je vihtel Jure Engelsberger – Engels, danes odličen ilustrator.

V stripu spremljamo Jureta oziroma Krta, svoj čas bobnarja in tekstopisca zasedbe Rdeči alarm, enega od mnogih ljubljanskih punk bandov, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih na valu Pankrtov in Nietov jezno in glasno opozarjali na krivice. Ukvarjali so se z medsebojnimi spori, policijsko represijo, odhodi v vojsko, eksperimentiranjem s prepovedanimi substancami, z drugače mislečimi in z odraščanjem.

Rdeči alarm je tako sestavljen iz štirih delov – Rdeči alarm, White Riot, Črni dnevi in P.S.. Glavnega junaka Krta spremljamo v različnih fazah življenja – odrasli Jure, mož in oče, se po zaslugi naključnih srečanj z bivšimi punk soborci, spominja mladosti, divjih dni punka in ekscesov. Seveda ga ne razumejo starši, je trn v peti šolnikom in oblastem, stran od njega se obračajo mnogi vrstniki in nemalokrat se o smislu početja sprašuje tudi sam. Odrasli Jure ima podobne težave – izgubljen v začaranem krogu obveznosti, manjših in nepomembnejših prepirov z ženo ter občasno preplavljen s spomini.

Punk soborci. Majk, tisti, ki je s polnimi žepi vedno druge prosil za denar, pijačo ali cigarete. Nekje vmes uspešen manager, pa potem pomemben del vladajoče klike. Bart, tisti, ki je znal igrati kitaro, a so ga vrgli iz skupine in je zdaj kreativec z na videz popolnim življenjem. Kviht, tisti zoprn tip, ki je najprej udaril in potem spraševal in ki je iz punkerja najprej postal skinhead, osamosvojitelj, zdaj pa uspešen podjetnik (avtomehanik), ki še vedno ve, do koga biti zoprn in komu je treba »lezti v rit«. Pa nekateri bolj in drugi manj znani obrazi z ljubljanske punk scene osemdesetih – nekateri so odrasli, se spremenili, spet drugi še vedno tako in drugače tičijo v prvi polovici osemdesetih. Tu je potem še problematična svakinja Ana, s katero imata nenavadno skupno zgodovino in ki še vedno svoje oprsje uporablja kot najmočnejše orožje, pa seveda življenjska sopotnica Maja in njun sin Jani.  

In prav tu Rdeči alarm pokaže svojo pravo vrednost. Zadnji del, P.S., ki ga je Lavrič ustvaril posebej za reizdajo, petnajst let po izvirni izdaji, je lepa nadgradnja celotne zgodbe in recimo, da se dogaja tukaj in zdaj. Krt punk soborce srečuje na pogrebih, kjer obujajo spomine in obiskuje koncerte pozabljenih legend, kjer se – če na koncert dejansko pride – sprašuje, kaj tam počne. Jani je problematičen najstnik, s svojim načinom oblačenja, govorjenja oz. izražanja, z novimi izgovori, lastnim glasbenim okusom oziroma – sodoben najstnik. Ki ga njegov oče, ki tudi po zaslugi vse večjega trebuha vse težje nosi svoja leta, preprosto ne razume. Mularija danes je res čudna. Ali je le on pozabil, da je bil tudi sam nekoč najstnik in svojim staršem enako ali še bolj čuden? Vsekakor tisti del stripa, v katerem se znajdemo vsi očetje (in mame, seveda), ki smo predano sledili nekim glasbenim idealom, danes pa obupujemo nad samovoljo naših odraščajočih otrok.

Ampak, enkrat punker, vedno punker. Pa četudi nase ne moreš več zvleči tesno oprijetih hlač in ne nosiš več majic s svojimi najljubšimi skupinami. Drža in dejanja so tista, ki te delajo punkerja, pop-šminkerja, hipija, »bosanca« ali kaj drugega. Jure je še vedno Krt in Krt bo pač za vedno punker. Oi! Oi! Oi!

Rating: 5 out of 5.

Forum, 2019

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: