Dolg naslov, priznam. Ampak tako kot je pri Frankensteinu vedno zapisano, da gre za delo Mary Shelley, tudi pri Draculi velja, da je tisti en in edini tisti, ki ga je ustvaril Bram Stoker. Verjeli ali ne, roman je prvič izšel leta 1897! Kmalu po prvi svetovni vojni se je najprej zgodila gledališka uprizoritev, nato pa leta 1931 še kultni film, v katerem je zaigral takrat takorekoč neznani madžarski igralec Bela Lugosi.
No, Lugosi je sicer zaigral že v broadwayski različici in to v več kot 250 ponovitvah, kar je bil za tiste čase izjemen dosežek, film je bil vseeno druga zgodba in zelo zaprt Hollywood ravno tako. Lugosija je posebnega in izstopajočega vsekakor naredilo njegovo madžarsko poreklo, močan naglas in tudi zato je bil kot nalašč za glavno vlogo.
Ampak knjiga je knjiga, gledališče nekaj povsem drugega in film tretjega. Kakorkoli mojstrski je bil Lugosi v svoji vlogi (seveda velja na tem mestu izpostaviti še podobno odličnega Christopherja Leeja in Garyja Oldmana v meni zelo ljudi različici, ki jo je zakrivil Francis Ford Coppola), se je film v marsičem odmaknil od Stokerjeve različice. In potem so upravljavci zapuščine obeh glavnih akterjev, torej Stokerja in Lugosija, prišli na idejo, ki skoraj kot edina omogoča, da se Bela Lugosi pojavi kot Dracula v kar se da avtentični predelavi originalnega Stokerjeva romana – stripu.
Zgodba je bila napisana, za stripovsko priredbo je poskrbel Robert Napton, levji delež dela pa je opravil El Garing, ki je moral Belo Lugosija »preliti« v temačno vzdušje tako Transilvanije kot potem Londona, recimo temu umetniški nadzor ali režijo pa je vodil Kerry Gammill. In kako jim je uspelo? Neverjetno! V celoti črno-belo, kar se seveda sklada z Lugosijevo filmsko različico in seveda zvesto sledeče Stokerjevi izvirni predlogi – torej brez združevanja likov, umetniškega pretiravanja in samovolje. Čuti se duh Londona konec 19. stoletja, temačnost tistih časov in seveda povsem drugačno razmišljanje ljudi, naj so bili verni ali ne.
Jonathan Harker v imenu svojega delodajalca obišče grofa Draculo na njegovem gradu in že sama pot je seveda nenavadna, še posebej, ko tamkajšnji prebivalci izvedo, kam oz. h komu je namenjen. Vse nenavadno, hlad, mrakobnost, volkovi, osamljenost in transilvanijska divjina Harkerja še toliko bolj obremenjujejo in tudi na videz prijazni Dracula, ki je sicer zelo zadovoljen z izbiro prebivališča v Londonu, v mladem Harkerju ne zbuja ravno dobre volje ali optimizma. Prekrši pravila, spozna Draculove neveste in dobi nalogo, da mora domov, svoji zaročenki Mini Murray, poslati tri pisma, v katerih ji bo sporočil, da je vse v najlepšem redu in da bo kmalu prišel domov. Harker medtem počasi odkriva Draculove skrivnosti in opažanja vestno beleži v dnevnik, ki ga ves čas skriva in nato njegov gostitelj neke noči izgine. Kako so s tem povezani leseni zaboji in ciganska spremljava, lahko mladenič le ugiba.
Zanimivost – ime Mina Harker je kot umetniški psevdonim uporabila slovenska pevka Mina Špiler (Melodrom), ko je skupaj z Laibach ustvarila predelavo skladbe Ohne Dich zasedbe Rammstein.
V Londonu se kmalu začnejo dogajati čudne stvari – v mesto Whitby na nenavaden način pripluje še bolj nenavadna ladja, s katere je izginila vsa posadka, kapitan pa je privezan na krmilo. Lucy Westenra, najboljša prijateljica Harkerjeve zaročenke, vse pogosteje hodi v spanju, poleg tega je njen vrat zaznamovan z nenavadno vbodno rano, ki kar ne izgine, poleg tega se zelo spremeni tudi njeno obnašanje. Mina se medtem sprašuje, kaj se dogaja z njenim zaročencem, saj je njegovo pisanje zelo zadržano in hladno, za nameček je s hudim vnetjem obležal v budimpeštanski bolnišnici. Na pomoč pride Abraham Van Helsing, ki sprva zgolj dvomi v resničen razlog Lucyjine bolezni, a dekle vseeno zaščiti s česnom, ki ga njena mati odstrani, saj ne bo prenašala tega smrada. Napaka!
Lucy kmalu zatem umre in nenadoma začnejo v Londonu in okolici izginjati otroci, ki naj bi jih ugrabljala čudovita ženska in Van Helsingovi sumi se potrdijo. Lucy je postala vampir, zato ji morajo prebosti srce, odrezati glavo in usta napolniti s česnom. In to je pravzaprav šele začetek, saj Dracula pač nima dovolj in ker ima Jonathan Harker v svojih dnevnikih zapisanih veliko zanimivih informacij, je njegova naslednja tarča Mina.
Sledi zares divji potek zgodbe, ko druščina borcev proti vampirjem (Van Helsing, Jonathan in Mina Harker, Arthur Holmwood, Quincey Morris in John Seward) najprej po Londonu odkriva in uničuje zaboje (krste), v katerih se pred dnevno svetlobo skriva Dracula, ves čas se borijo z vse močnejšimi vampirskimi nagoni, ki divjajo v Mini in seveda jih pot za zadnji spopad vodi nazaj v Romunijo, na grad. Zaključek vam je znan, podrobnosti si preberite …
Stokerjev vpliv je skoraj brez meja in tu je treba pravzaprav iskati tisto največjo vrednost njegovega dela. V vampirje vam ni treba verjeti, čeprav je ta zgodba še kako verjetna, je pa zanimivo, kako slabo so jo sprva sprejeli v Londonu, saj je izšla le nekaj let po tistem, ko je London ustrahoval slavni Jack Razparač. Navdahnil je Doylea, Kiplinga, Stevensona in Wellsa, vsekakor so se po njem zgledovali tako Tolkien kot Rowlingova in potem Meyerjeva ter številni (tudi stripovski) ustvarjalci vmes, če tistih neštetih vampirskih izpeljank niti ne naštevam. In seveda, tako kot je na generacije vplival (in še vedno vpliva) Stoker, enako velja za Lugosija in njegovo resnično nesmrtno upodobitev Dracule. Tudi zato je res odlično, da so ustvarjalci tega stripa spojili oba v težko pričakovano celoto.
Legendary Comics, 2020
maticpise.com 